ŽIVLJENJE S TRAVMO.

Alex Howard je strokovnjak integrativne medicine, ki se ukvarja s področjem travme. Pravi, da se »travma pojavlja v vseh predelih sveta in pri vseh socialnih in ekonomskih skupinah. Travmo izkušajo različni ljudje, kljub svoji različnosti pa nanjo pogosto odreagriirajo podobno, s telesnimi in duševnimi znaki«.


Travmatični dogodki in motnje hranjenja


Travmatični dogodki so različnih vrst, vendar vsi povzročajo buren odziv organizma in predstavljajo izjemen stres za telo. Povezani so z osebnimi izkušnjami, ki ljudi prizadenejo in pustijo dolgotrajne posledice. Travma se pojavi v vseh situacijah, v katerih stres preplavi telo, a vse ne puščajo kroničnih posledic. Večina ljudi se srečuje z akutnimi travmami, ki v nekem obdobju povzročajo nelagodje – stres, nespečnost, motnje koncentracije, depresivno razpoloženje. Vsak stres seveda ne povzroča travme. Prav nasprotno – običajno ljudje doživimo vrsto neprijetnih situacij, ki sicer povzročajo stres, niso pa povezane s travmo. Na drugi strani imamo kronične travme, pri katerih se organizem odzove tako, da deluje po principu preživetja. Strokovnjaki ugotavljajo, da pri kronični travmi telo na nek način zamrzne zdrave procese in deluje po principu obrambe. Za takšno delovanje telo porabi ogromne količine energije, zato dolgotrajno travmo pogosto povezujemo prav s kronično utrujenostjo, ki je posledica velike porabe energije zaradi stresa, ki se je sploh ne zavedamo. Po izkušnji travme se prav zaradi zamrznitve organizma lahko počutimo nepovezani s svojim telesom in si vrste negativnih občutkov ne znamo pojasniti.


Izkušnja travme veča možnost za razvoj zasvojenosti, med katere spadajo tudi motnje hranjenja. Motnja hranjenja je lahko obrambni mehanizem, ki preusmeri energijo iz razmišljanja o travmi k hrani. Hrana tako postane medij izražanja in blaženja stisk ter čustev, ki bi sicer privrela na plano, če bi se oseba soočila s travmatičnim dogodkom. Skupna značilnost oseb z motnjami hranjenja ter drugih oseb, ki imajo izkušnjo travme, je, da imajo izjemno potrebo po občutku varnosti. Tako pri soočanju s hrano in telesno težo, kot pri soočanju s travmo je pomembno, da se oseba s svojimi strahovi sooči v okolju, ki ji nudi varnost. Osebe z motnjami hranjenja težko prenašajo občutke negotovosti, zato bolje funkcionirajo v okolju, ki jim daje občutke varnosti. Prav vedenje, povezano s hrano, lahko služi občutku doseganja varnosti, ki pa je seveda pri motnjah hranjenja nezdravo.


Travma na celičnem nivoju


Dokazano je, da travma spreminja tudi delovanje celic v človeškem organizmu. Irene Lyon ugotavlja, da »ohranjanje negativnih čustev v celičnem spominu pušča fizične in psihične stiske.« Ashlee McCann, ki dela v terapevtskem centru za pomoč osebam z motnjami hranjenja na Floridi, ugotavlja, da »se osebe z motnjami hranjenja, ki imajo izkušnjo travme, obnašajo drugače kot osebe z motnjami hranjenja, ki te izkušnje nimajo. Pri tistih, ki imajo občutke travme, so ves čas prisotni neprijetni občutki strahu. »Bolj, kot so ti vzorci v možganih zakoreninjeni, težje jih je odpraviti, zato je tudi okrevanje težje in daljše. V procesu okrevanja potrebujejo potrditve in občutek gotovosti. Velik problem nastane pri osebah z motnjami hranjenja, pri katerih se težave kažejo z izjemnim omejevanjem hrane. Restriktivno omejevanje hrane je namreč za telo še dodaten stres.« pravi I. Lyon. Dodaten stres, ki ga prinese omejevanje hrane, se lahko kaže kot padec imunskega sistema in večja dovzetnost za okužbe, nespečnost, utrujenost in pomanjkanje energije za osnovne dejavnosti tekom dneva.


Teorija Petra Levina


Peter Levine je travmo proučeval v knjigi Kako prebuditi tigra. Zanimivo je, da Levine trdi, da ni pomembno, kaj je travmo povzročilo in da ni potrebno analizirati dogodka ali dogodkov, ki naj bi bili povezani s travmatično izkušnjo. Sam pravi, da je najpomembnejše, da travmo prepoznamo preko občutkov, ki jih ta sproža. Travmo opredeli kot dogodek, ki ustvari nerazrešen vpliv na organizem. Travmatični dogodki so torej tisti dogodki, na katere nismo zmogli ustrezno odreagirati, ker je bilo dogajanje za nas prehitro, premočno in prekomerno. Vrsta dogodka ne vpliva na to, kako bomo travmo doživljali. Travmo lahko povzročijo padci, nesreče, medicinski posegi, nasilje in podobni dogodki. Pomembno je, kakšna je reakcija na travmo, ki se zgodi v nagonskem delu možganov. Pri tem imajo pomembno vlogo tisti deli živčnega sistema, ki so podobni možganom plazilcev. Levin je pri zdravljenju travme uvedel naturalističen pristop, saj je svoje raziskovanje osnoval na proučevanju odziva živali na stresne dogodke. Ključna ugotovitev je, da ob grožnji vsi organizmi vklopiijo način za preživetje, ki kasneje rezultira z begom ali bojem (P. Levine in A. Frederick, 2015).


Levine se sklicuje tudi na MacLeana, ki razloži teorijo trojnih možganov. MacLean možgane deli na plazilske, sesalske in človeške (visoko razviti). Pri travmi pogosto pride do stanja zamrznitve – v tem stanju sta obenem aktivirana simpatični in parasimpatični del živčnega sistema. Ta odziv je avtomatičen. Stanje je podobno pritiskanju na zavoro ob maksimalni hitrosti vozila. Prav nedovršen odziv zamrznitve pa je ključen razlog travmatiziranosti. V primerjavi z živalmi, ki se po begu ali boju sprostijo, se ljudje po travmatičnem dogodku ne sprostijo. To povezuje z visoko razvitimi človeškimi možgani, ki bolj kot instinktivno vedenje vzdržujejo travmatske simptome, povezane s čustvi in prepričanji. Človeško telo torej ne zmore takšnega biološkega samouravnavanja po izkušnji travme (P. Levine in A. Frederick, 2015).


Če bi upoštevali teorijo P. Levina, bi lahko dejali, da niso pomembni dejavniki, ki so travmo povzročili, temveč sedanje stanje organizma. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da se nima smisla ukvarjati s preteklostjo, temveč je potrebno energijo in spremembe narediti v sedanjosti in v prihodnosti. Pri motnjah hranjenja, ki so posledica travmatičnih izkušenj, po tej teoriji torej ne bi analizirali dogodkov za nazaj. Oblike pomoči, predvsem psihoterapije, se morajo osredotočiti na spremembe vedenja in čustvovanja, ki so težava v sedanjosti. Na tem področju zagotovo lahko veliko delo opravi vedenjsko-kognitivna terapija, ki se osredotoča na povezavo misli, čustev in vedenja. Ena pomembnih tehnik pomoči pri travmi je zadnja leta tudi EMDR. Gre za strukturirano terapijo, ki pacienta opogumlja, da se osredotoči na spomin, ki povzroča travmo, obenem pa doživlja dvostransko stimulacijo (običajno gibanje oči), kar zmanjša intenzivnost čustev, ki so povezana s travmo.


Moja zgodba


Sama sem imela travmatično izkušnjo kot otrok. Stara sem bila 8 let, ko sem doživela močan potres. V tistem trenutku, ko so se tla začela tresti, smo bili ravno pri kosilu. Odrasli so se prestrašili in šli na balkon ali pa pred hišo. Sama nisem vedela, kaj naj storim, niti mi nihče ni jasno povedal, kaj naj naredim, saj so bili vsi okoli mene precej razburjeni. Skrila sem se pod mizo in se potem tresoča odpravila ven, na dvorišče. Temu dodgodku so sledila leta težav z anksioznostjo, nespečnostjo, kasneje tudi motnjami hranjenja. Po tem dogodku sem postala prestrašen otrok, s številnimi fobijami. Dolga leta me je zvečer preganjala misel, kaj bom storila, če bo ponoči potres. Prav zato nisem mogla spati ali pa sem nujno morala spati pri luči. Zamenjala sem več sob, saj smo v hiši imeli veliko prostorov, pa v nobenem nisem spala bolje. Kasneje sem se začela ukvarjati s samim strahom in niti ne več toliko s potresom. Tukaj sem že bila v fazi zamrznitve – avtomatsko sem se bala samega strahu in misli na to, da me bo ponoči strah. Tako je v bistvu posledica postala vzrok in strah je postal začaran krog. Kasneje, v najstniških letih, sem strah obvladovala s hrano. Striktno sem omejila nadzor hrane in preko hrane občutila nadzor nad življenjem. Tukaj se je začaran krog strahu pretvoril v začaran krog motnje hranjenja. Anoreksija je dolga leta vztrajala, saj mi je dajala občutek varnosti, ki sem ga v letih po potresu izgubila. Potres je v mojih otroških letih povzročil travmo s tipičnimi posledicami. To travmo sem predelala šele 15 let po dogodku samem. Ko sem živela sama, v svojem stanovanju in je ponoči ponovno stresel potres. Zbudila sem se in racionalno predelala, kaj se dogaja. Tega potresa me ni bilo strah, mirno sem zaspala nazaj. Od tega dogodka dalje potres v meni ne povzroča več intenzivnih čustev.



Potres je lahko za nekoga travmatična izkušnja (vir: Pexeles).


Ugotovimo torej lahko, da je travmatična izkušnja pomemben dejavnik, ki določa delovanje organizma. Vpliva lahko tudi na razvoj motnje hranjenja. Glede na različne teorije, je smiselno, da vsak izbere takšno obliko pomoči, za katero ima izkušnjo, da mu pomaga. Obenem je pomembno tudi to, ali ima oseba podporo in prostor za soočenje s posledicami travme. Vsekakor velja zaključiti pozitivno, in sicer z mislijo, da je posledice travmatičnih dogodkov možno predelati oz. odpraviti, ali vsaj bolje obvladovati. Marsikdo se lahko s travmo nauči zaživeti na novo - z zavedanjem o posledicah travme, ki pa jih obvladuje bolje, da ga te bistveno ne ovirajo pri njegovem življenju in delovanju.


25 views0 comments