DIABULIMIJA - KO SE SLADKORNI BOLEZNI PRIDRUŽIJO ŠE MOTNJE HRANJENJA

Predvsem mladi ljudje so tisti, ki zbolevajo za sladkorno boleznijo tipa 1. Govorimo o obdobju v življenju, ko zunanji videz šteje največ. Mladi diabetiki so v povprečju že tako bolj okrogli kot njihovi sovrstniki, mnogi od njih mogoče že imajo anoreksijo ali bulimijo. Ker inzulin povečuje količino vode v telesu, si ga delno ali v celoti nehajo vbrizgavati. Na ta način povečano glukozo v krvi izločijo skozi urin in kilogrami tako izginjajo. A posledice za zdravje so lahko uničujoče.


Sladkorna bolezen je ime za skupino bolezni, katerim skupna značilnost je povečana koncentracija krvnega sladkorja (glukoze) v krvi, ker trebušna slinavka ne dela pravilno. Poznamo sladkorno bolezen tipa 1 in tipa 2, sladkorno bolezen med nosečnostjo in druge oblike te bolezni. Po podatkih Zveze društev diabetikov Slovenije1 je danes v državi že več kot 130.000 bolnikov – in številke se še povečujejo.


Več kot 90% bolnikov trpi za sladkorno boleznijo tipa 2, ki so jo včasih imenovali »starostni diabetes«. Večina od teh jih zboli po 45. letu starosti2.Pri tej obliki sladkorne bolezni trebušna slinavka ne proizvaja dovolj inzulina, hkrati pa ga telo ne uporablja učinkovito (ne pride v celice). Pri sladkorni bolezni tipa 2 so simptomi manj očitni, marsikdo sploh ne ve, da je bolan.

Več kot 90% bolnikov trpi za sladkorno boleznijo tipa 2, ki so jo včasih imenovali »starostni diabetes«.

Sladkorna bolezen tipa 1 prizadene predvsem otroke in najstnike (drugo ime je 'mladostniški diabetes'). Ko smo diagnozo enkrat dobili, smo primorani jemati inzulin do konca življenja. Zakaj? Tu ne gre za rahlo okvarjeno trebušno slinavko in rahlo povečano koncentracijo glukoze v krvi, ampak trebušna slinavka inzulina enostavno ne proizvaja več. Ugotovili smo tudi že, da ta oblika prizadene predvsem mlade. Na tem mestu si lahko upravičeno zastavimo naslednje vprašanje:

V današnjem svetu pa res ne bi smelo predstavljati nobenih težav živeti s sladkorno boleznijo. Informacije so dostopne na vsakem koraku, merilniki glukoze v krvi tudi, imamo diabetologe, psihološko pomoč, navodila za pravilno prehranjevanje.... Zakaj potem v isti sapi, ko omenjamo sladkorno bolezen, omenjamo še motnje hranjenja?

Tu naletimo na zanimivo obratno sorazmerje. Omenili smo že, da obstaja več tipov sladkorne bolezni, za sladkorno boleznijo tipa 1 zboli približno 10 % vseh obolelih za sladkorno boleznijo. A ravno v tej majhni skupini naletimo na največ motenj hranjenja. Tu naletimo tako na anoreksijo kot bulimijo; prenajedanje se pojavlja pri tipu 2. Pogosto so ti posamezniki imeli bodisi anoreksijo ali bulimijo že pred izbruhom bolezni. Sladkorna bolezen tipa 1 prizadene tiste, ki so v povprečju bolj okrogli kot njihovi sovrstniki3.


Da motnje hranjenja med bolniki s sladkorno boleznijo niso redek pojav, vidimo po tem, da se je v strokovnih krogih pojavil izraz 'diabulimija'. Gre za skovanko med izrazoma diabetes in bulimija. »Diabulimija« označuje občasno ali trajno prenehanje jemanja inzulina, kar je seveda življenjsko nevarno.

"Diabulimija" ni medicinsko priznan izraz, a velja za eno najnevarnejših motenj hranjenja.

Za kaj pravzaprav gre pri »diabulimiji«? Vsi se iz najstniških let spominjamo, kako smo bili občutljivi glede svojega zunanjega videza. Biti suh/vitek/privlačen ... je bilo najpomembneje, ne glede na ceno. Ugotovili smo že, da so mladi s sladkorno boleznijo tipa 1 v povprečju bolj okrogli kot njihovi sovrstniki, in zato še toliko bolj občutljivi. Na neki točki ugotovijo, da se lakota zmanjša, če si kdaj ne vbrizgajo inzulina ali pa z njim popolnoma prenehajo. To se zgodi zaradi povečanega sladkorja v krvi. Zveni kot uspešni recept za hujšanje, kajne? Vendar žal ni tako. Posledice so lahko usodne. Že po krajšem času (enem dnevu) se pojavijo isti simptomi, kot so se pred izbruhom bolezni. To so: pogosto uriniranje, povečana lakota, povečana žeja, motnje razpoloženje, zmedenost in zaspanost. Že po nekaj dneh se bolnik lahko znajde v bolnišnici zaradi ketoacidoze (zaradi pomanjkanja inzulina telo pospešeno izloča ogljikov dioksid).


Po podatkih iz leta 2017, kar 40% mladih deklet s sladkorno boleznijo tipa 1 trpi za diabulimijo, a tudi 11% mladih fantov4.

Kaj je tisto, kar mlada bitja s sladkorno boleznijo tipa 1 pripelje do tako drastičnega ukrepa, da zmanjšajo obvezno predpisani odmerek inzulian ali ga celo nehajo jemati?

Pri odgovoru se moramo opirati na dognanja psihoterapevtke Ann Goebel-Fabbri, ki dela s posamezniki/-cami z motnjo hranjenja in diabetesom tipa 15. Poleg pričakovanega odgovora, da jih je veliko želelo shujšati, jih je na njeno presenečenje presenetljivo veliko omenilo, da enostavno niso bile več kos pričakovanjem svojih zdravnikov (diabetologov); njim zadani cilji so se jim zdeli predaleč, previsoko postavljeni. Kajti, pazite, bolniki/-ce morajo upoštevati strogo določene smernice, kako naj sestavijo obroke, kateri hrani se izogibati in kaj vključiti. Dobili so občutek, da tega enostavno ne bodo zmogle.


Zato priporočamo, da če imate občutek, da vam vse skupaj uhaja iz rok, poiščete psihosocialno pomoč. Včasih že lepa in umirjena beseda zaleže. Priporočamo tudi sodelovanje v podpornih skupinah. Dobro je vedeti, da nisi sam, da je sotrpinov še veliko.

52 views0 comments
KONTAKTIRAJTE NAS

Masarykova cesta 23

1000 Ljubljana

T: 068 648 695

E-naslov: info@svetovalni-svet.si

PRIJAVITE SE NA E-NOVICE
NAŠI SOFINANCERJI

Registracijski podatki društva:

Društvo Svetovalni svet, Einspielerjeva 2A, 1000 Ljubljana

Matična št. : 4083156000;  Davčna št. : 70950415 (nismo zavezanci za DDV);  TRR: SI56 6100 0001 2545 842, odprt pri Delavski hranilnici

© 2020 by Društvo Svetovalni svet