• Polonca Jelen

NAVIJANJE NI DOVOLJ ZA HUJŠANJE – odvečni kilogrami in šport

Če želimo, da hujšanje uspe, moramo v svoje življenje uvesti spremembe. Te pa vključujejo tako spremembe v prehrani, kot tudi več športa. Pomemben je tudi spodbuden odnos do življenja. Kombinacija dejavnikov je osnova za začetek hujšanja. Vztrajnost je ključna za uspeh.

Med brskanjem po spletu sem naletela na skupino #thisgirlcanrunning. Gre za spodbujanje gibanja pri ženskah v Angliji. Ob tem se spomnila, kako sem pred leti sama pričela z aktivnim gibanjem. Z veliko preveč kilogrami in predolgo športno abstinenco za seboj.


Minilo je deset, dvajset ali celo več let, ko sem šport postavila čisto na stranski tir. Ljudje smo pač taki, da vedno najdemo izgovore: študij, služba, hiša, otroci. Nikoli nimamo časa. Če šport opustimo, se nam zlahka naberejo dodatni kilogrami. Tako se je tudi meni nabralo več deset odvečnih kilogramov, ki sem jih s težavo prenašala naokrog. Ljudje s preveč kilogrami imamo podobne zagate. Ne kupujemo si več čevljev z vezalkami, da jih ni treba zavezati. Skloniti se je namreč pretežko. Z otrokom se najraje igramo igro pacient - zdravnik. Ker kot pacient lahko ležimo na kavču. Ni nam treba na tleh zlagati kock. Saj to še gre. Težje je potem vstati. Brez pomoči stola sploh ne gre.


Za prelomnico sem si vsako leto določila poletni dopust. V načrtu sem imela samo šport in hujšanje. Šport bo postal moj novi spremljevalec. Imela bom dovolj časa. Ne bom pod stresom. S kolesom bom lahko odkrivala skrite zalivčke. Raziskovala bom osamljene vasice v notranjosti otoka. Odvečni kilogrami bodo kar kopneli. Načrt se mi je zdel odličen.


Med kovanjem načrtov se je v kleti na kolesu celo leto nabiral prah. Ni bilo časa zanj. Toda, DOPUST je čas za nov začetek. Naj tudi sosedje v kampu vidijo, da sem fit. Še na dopustu sem aktivna. Velika verjetnost je bila, da bodo špice (napere) popustile pod mojo težo. Obstajala je možnost vročinskega udara, če že ne infarkta, ko sem v opoldanski vročini kolesarila s plaže. Ampak jaz sem fit. V tednu dni sem uspela realizirati dve ali tri kratke vožnje do plaže. Skriti zalivčki so vsako leto ostali skriti. Do osamljenih vasi pa vodijo vijugaste in strme ceste, ki jim niti slučajno nisem bila kos. Saj več od kratkih voženj do plaže niti nisem zmogla. Mislila sem, da sem naredila nekaj zase. Ali sem res? Nekaj malega že. Verjetno pa sem povzročila več okoljske škode zaradi prevažanja kolesa na strehi avtomobila, kot koristi svojemu telesu.


Več let brez miganja je pričelo puščati posledice na mojem telesu in v mojem umu. Kilogrami so se nalagali, pojavile so se bolečine v kolenih, postajala sem okorna in zdolgočasena. Skupaj s kilogrami je rasel tudi moj krvni tlak. Na hujšanje nisem niti pomislila. Ko sta me občasno prevzeli rahla depresija ali stres, sem se tolažila s hrano. Šport se je odvijal samo na televizorju. Občudovanje in navijanje za izbrane športne ase je super »kavčšport«. Kadar športnikom ne gre po pričakovanjih, nas to spravi v stres. Ob njihovih uspehih nas preplavi navdušenje. Zraven sodi grizljanje piškotov, iz polnozrnate moke, brez sladkorja. So bolj zdravi in primerni za nas, »kavčšportnike«. Piškote je potrebno zaliti s pivom. Mar ni nekoč vrhunski ultramaratonec razlagal, da si po tekmi privošči pivo? S to razliko, da on pred pivom preteče vsaj 100 kilometrov. Včasih tudi nekaj dni zapored. »Kavčšportniki« se pa v najboljšem primeru sprehodimo na relaciji kavč – hladilnik. Če nam piva ne postreže naša boljša polovica.


Ali ne bi bilo bolje, da nas preplavi hormon sreče zaradi nas samih, naših športnih dejanj? Kot pa da smo odvisni od nekoga, ki ga poznamo samo preko televizorja?


Akcija. Danes. Ne jutri, danes. Odločitev je padla. Svojo zadnjo plat sem odlepila z udobnega kavča. Grem na sprehod. Začela sem pri osnovi. Hoja je osnovno gibanje človeka. Kališnik v svojem članku pravi, da imamo hojo pri roki, pravzaprav nogi. Le nogo premaknemo in že hodimo. Obula sem čevlje za šport. Potrudila sem se in si jih celo zavezala. Stopila sem ven, na zrak. Počasi, brez pretiravanja. Postavila eno nogo pred drugo. In ponavljala. In vztrajala.



Po desetletjih brez miganja nisem pričakovala, da bom že prvi dan osvojila najvišji hrib v vasi. Hoja je primerna aktivnost za začetnike, za tiste, ki smo se komaj uspeli odlepiti z kavča. Manj obremenjuje sklepe in vezi kot tek. Zanjo ne potrebujemo toliko kondicije kot za kolesarski skok na bližnji 'kucelj'. Peš do parka, krog po lokalni gmajni. Peš do trgovine. Po stopnicah do stanovanja. Ni potrebno iti peš v deseto nadstropje že prvi teden. Zadostuje že, če izstopimo iz dvigala nadstropje pod našim. Mali koraki nas pripeljejo do stopnje, ko postanemo utrjeni ljubitelji hoje. Preverjeno.

Na začetku sem čutila bolečine v vsaki posamezni mišici. Za večino sploh nisem vedela, da jih imam. Nič hudega. Bolečine so bile kmalu pozabljene. Žulji zaceljeni. Ni trajalo dolgo, ko sem z veselim pričakovanjem pregledovala vremensko napoved in razmišljala, kdaj se bom odpravila na sprehod. Ali bo to zjutraj pred službo, ker je pogled na sončni vzhod s poti med vinskimi trtami fantastičen? Ali pa po službi, ker hitra hoja odnese službene skrbi stran? Standardni trasi sem pričela dodajati prve vzpone na bližnje hribe. Prelila sem nekaj več potu. Malo bolj lovila sapo kot po navadi. A razgledi ob poti in na vrhu so poplačali trud.


Vedno več sem zmogla prehoditi. Vedno hitreje. Navdušena sem bila nad seboj. Izgubila sem nekaj kilogramov. Vzhičena sem bila nad svojim napredkom. Tako zelo sem bila prepričana v svojo kondicijo, da sem razmišljala kako bi začela tudi s tekom. Moji prijatelji tudi tečejo in ponosno razlagajo o svojih dosežkih na organiziranih tekih. Nekajkrat sem se jim pridružila kot članica spremljevalne ekipe. Skrbela sem za njihovo garderobo in tekočino na cilju. Lepota trase, druženje s prijatelji in navijaško vzdušje so mi dali nov zagon.

Evforija me je ponesla do prijave na »10ko s` Krasa«. Malo me je zvijala trema. Ampak, saj sem pripravljena, si mislim. Na štartnem prostoru množica tekačev. Pok štartne pištole in poženem se proti Živemu muzeju Krasa. Množica me povleče. Nikakor ne morem dohajati glavnine. Z muko mi uspe prisopihati v gozd, na urejeno rekreacijsko pot. Zaskrbljeno gledam naprej in nazaj. Ne vidim nobenega tekača. So pa oznake za tekaško progo. Malo se pomirim in stečem dalje. Prehiti me avtomobil organizatorjev, ki pred mano pospravlja oznake. Groza. Izgubila se bom, me prešine. V najbolj gostem grmičevju sem brskala za telefonom in iskala GPS povezavo. Nekako mi je uspelo najti vas Orlek. Pomislila sem, da bi tam, v civilizaciji, svoj tek zaključila. Na srečo so mimo pritekli tekači malega maratona. Zopet sem bila na pravi progi. Stekla sem proti cilju. Svoj prvi nastop sem, ponosna nase, uspešno zaključila. Zasedla sem odlično zadnje mesto. Poleg medalje sem dobila tudi bolečine v mišicah.

Pri tem sem se naučila pomembne lekcije. Za vsak šport sta potrebna trening in vztrajnost. Četudi sem bila pri hoji precej uspešna, niti slučajno nisem bila pripravljena za tekaško preizkušnjo. Na srečo mi moja boleča izkušnja z »10ke s` Krasa« ni vzela želje po ukvarjanju s športom.


Tudi danes, nekaj let po mojih bolečih gibalnih začetkih, se še vedno zgodi, da se mi kdaj ne ljubi. Pride dan, ko motivacija enostavno izpuhti. Ne gre mi vedno z lahkoto po zastavljeni poti. Nisem popolna. Nihče ni. Ob takih dnevih povabim na miganje prijatelje. Sprehod v družbi, med klepetom, je bolj zanimiv in zabaven. Navdihujejo me tudi zgodbe posameznikov, ki so premagali sebe in dosegli zastavljen cilj. Ena izmed njih je zapisana v knjigi Evforija, kjer se mladostniki peš odpravijo iz Kranja na morje.


Rada si postavim tudi kakšen oseben športni izziv. Zadnjič sem se odločila, da prehodim 200 km v mesecu dni. Seveda ne v enem kosu. Uspelo mi je! V bližnji prihodnosti načrtujem prehoditi trasi iz Vranskega preko Dobrovelj do Braslovč in iz Ljubljane mimo Grmade do Škofje Loke. Omenjene ideje marsikomu ne predstavljajo posebnega izziva. Na to se ne oziram. Ne tekmujem z nikomer. Samo sama s sabo.

Motivira me tudi, kadar izziv razglasim prijateljem. Ti potem »preverjajo« kako mi gre in me spodbujajo. Včasih so lahko spodbuda tudi všečki na socialnih omrežjih. Morda z objavami tudi sama navdušim koga, da začne migati.

Zdaj pa telefon stran. Obujmo športne copate. Gremo hodit.




77 views0 comments

Related Posts

See All