HUJŠANJE JE D.R.A.G.O.

O, ja, res je. Nedolgo nazaj sem nekje videla en strip, v katerem je en slonček potožil drugemu, da je predebel in bi rad malo shujšal, da pa nima denarja za to. Pa mu je drugi slonček rekel; “Ni vse v denarju, pa kje je problem, delaj na sebi, pojdi na posvet, jej zdravo hrano, pa v telovadnico pojdi”.

In je prvi slonček rekel: “Za vse to, dejansko potrebuješ denar”.


Pišem iz svoje izkušnje, verjamem, da ima vsak svojo pot in vsak po svojih najboljših močeh in zmožnostih hodi po njej. Denar. To je tista temna skrita stran zdravega načina življenja, ki je nihče ne izpostavlja prav posebej, ker se s tem delom vsak spopada na svoj način. Nekako se mi zdi, da se s finančnim delom zdravega življenja, ne ukvarjamo, dokler se z njim dejansko ne srečamo. Resnično menim, da, ko se odločiš za spremembo, da se boš spravil v “red” ni prva stvar, to, da sešteješ koliko te bo to dejansko stalo. Če bi sama začela seštevat za koliko so se mi v zadnjih sedmih mesecih povečali finančni izdatki za “zdravo življenje” bi se verjetno zavlekla v kot in se začela smiliti sama sebi.

Ko sem se odločila za spremembo življenskega stila, ko sem se odločila, da bom sebe postavila na prvo mesto, sem se odločila, da bom temu namenila tudi nekaj svojih prihrankov. Koliko bo to dejansko naneslo, si nisem niti predstavljala.


Ker se zelo dobro poznam, sem vedela,da potrebujem nekoga, ki bo sestavil jedilnik po moji meri, ki bo s pomočjo hrane in prehranskih dopolnil poskrbel, da bodo moje kile tudi ostale “zgubljene”.

Kontaktirala sem torej diatetičarko. V prvem pogovoru sem ji razložila, kako sem si zamislila glede prehrane in celotnega procesa izgube kil, da morajo biti jedi preproste, primerne za celo družino, ker bomo v tej spremembi vsi in ne samo jaz. Da ne želim kuhati samo zase, ker vem, da bom imela na tak način volje za samo za nekaj tednov. Razložila sem ji kaj imamo radi, česa ne in ji poslala seznam obrokov, ki sem jih pripravljala vsak dan. Prvi korak je bil opravljen in prvih nekaj sto evrov je šlo za plan prehrane.


Poslala me je tudi na odvzem krvi, ker jo je zanimalo, kaj se dogaja z mojo krvno sliko. Krvne preiskave sem poravnala sama, ker so mi preko našega zdravstvenega sistema pripadale samo osnovne raziskave. Preiskava sama je bila nekaj čez sto evrov. Krvna slika je bila katastrofalna, mislim, da skoraj ni bilo vrstice, kjer rezultat ne bi bil previsok ali prenizek glede na priporočene vrednosti. Nekako sem to tudi pričakovala, ker sem se tudi počutila enako - porazno. Glede na izvide mi je predpisala kar nekaj različnih dodatkov k prehrani. Tisti, ki jih kupujete, veste, da so cene lahko tudi do 30€ na eno škatlico. Ojoj, ta nakup je bil šele stresen, spletne košarice so kar pokale po šivih. Moja denarnica pa je bila tudi tanjša za kakšnih sto evrov.


Nato sem dočakala jedilnik. In takrat nov šok. Najprej vprašanje, kje bom kupila vso to hrano. Kje dobiš vso to “superduper” super hrano in ostale izdelke. Tatarsko ajdovo kašo, pa konopljine proteine, pa Nonino polento,... K sreči sem imela pomoč sestre, ki ima po vseh trgovinah “naštudirano”, kje se kaj dobi. Brez njenega seznama, kaj kje kupim, si sploh ne predstavljam, kako bi vse to štartala. Zagotovo bi mi s časom uspelo, ampak bi vmes zgubila zagon in celoten prvi nakup bi vzel bistveno dlje časa in iskanja med policami. Obiskala sem širi trgovine, vsak račun je bil dolg skoraj 50 cm in temu primerna tudi cena. Prvi nakup me je skoraj povozil. Kako hudiča bom zmogla s takimi cenami.

Ampak so me potolažili, da je kar precej izdelkov, takih, ki se ne porabijo v enem tednu in jih samo redko dokupuješ. Vseeno pa je kar malo bolelo, predvsem denarnica, prvih nekaj sto evrov je bilo torej že porabljenih.


Seveda pa ostajajo še tedenski nakupi, ki vsebujejo veliko zelenjave, mesa, brezglutenskih izdelkov,... Saj si lahko predstavljate, da se kar sešteva. Potem so tu tudi terapije. Brez tega sem vedela, da ne bo šlo, če se ne bo najprej uredila "glava", tudi hrana pri meni ne bo nič spremenila. Terapije ponavadi stanejo od 20€ do celo 80€ na uro. V bazenu ponudnikov, sem morala izbrati nekoga, ki mu/ji bom lahko popolnoma zaupala, se bom z njim/njo ujela in si terapijo/svetovanje konec koncev tudi finančno privoščila.


Vmes je prišlo še do zapletov s hrbtom in investirati je bilo potrebno še v samoplačniške fizioterapije, ker mi le-te po zdravstvenem sistemu pripadajo šele čez 3 mesece. In še češnja na torti. Po mojem planu izgube kilogramov, se sedaj začenja športni del. Ker sem se odločila, da ne bom vseznalec in doma sama telovadila, sploh pa ne s takim hrbtom, sem si poiskala vadbo, s pomočjo katere bom najprej postavila svoj hrbet na svoje mesto in istočasno oblikovala telo. Seveda, gre vodena vadba z roko v roki s svojo ceno. Kljub vsem dodatnim stroškom sem se naučila, da je tedenski nakup živil cenjen in izrabljen do zadnjega izdelka. Prej se mi je zgodilo, da je marsikaj letelo stran, ker ni bilo planirano v tedenske menije (no prej jih tudi nismo imeli, če sem čisto poštena). Sedaj pa se tekom tedna porabi do konca čisto vsa zelenjava, vse meso,...


Naučila sem se, da so terapije pomembne zame, da je ta čas samo moj in ga izkoristim brez slabe vesti. Začela sem s tedenskimi terapijami, sedaj jih imam na dva tedna. Kmalu bodo na tri, nato bo med njim še več časa, ker jih potrebujem manj. Terapije so mi dragocene, ker so me “sestavile nazaj” in umirile viharje in tornade v moji glavi. Dodatki k prehrani so mi pomagali, da bolje spim, da sem umirjena, da so se uredile nekatere ostale težave. Zanje bom vedno našla denar. To sicer ne pomeni, da mi ne bo bolelo srce, in denarnica vsakič znova, ko jih bom naročala. Športne vadbe kombiniram s tistimi na prostem. Ampak se mi res ne zdi odveč vsak mesec poravnati stroška, ki ga tiste plačljive prinesejo s seboj.

In sedaj, ko je napisano vse črno na belem in preberem ta moj članek, se sama sebi zdim kot najbolj razvajeno bitje na tem svetu in lahko bi si očitala, da, če ne bi imela tistega prihranka se pa tega ne bi mogla it.



Res je, brez tega "prišparanega" denarja bi bil ta proces hujšanja zame zagotovo težji, sploh ne dvomim v to, in predvsem veliko bolj razvlečen- daljši. Vsekakor bi potrebovala dosti več kreativnosti in prilagajanja (vir: Pexels).


Pot bi bila morda daljša in ovinkasta, ampak zato nič manj izvedljiva.

Med celotnim procesom, sem se naučila brez slabe vesti, dati sebe na prvo mesto in si omogočiti stvari, ki jih potrebujem. Zamenjala sem prioritete. Kam gre moj denar, v kaj ga investiram. Tudi prej sem denar namenjala za hrano, za kosila in večerje zunaj, pa sladolede ipd… Moja prioriteta sem postala jaz. Denar investiram vase.


Za svoje otroke in partnerje naredimo vse, kupili in podarili bi jim svet.

Ali je kaj narobe s tem, da svet podarim sami sebi?

Ja, zdravo življenje ni poceni, res ni.

Ampak, če bodo prioritete ostale take kot morajo biti, me ne skrbi, da ga bom lahko v taki obliki “vozila” dalje.



46 views0 comments