Kulinarična terapija, ki jo z drugimi besedami imenujemo tudi kuharska terapija, je oblika terapije, ki jo je prvi vpeljal dr. Michael Kocet. Opredelil jo je kot terapevtsko tehniko, ki uporablja umetniško izražanje in kreativnost skozi kuhanje in gastronomijo. Ta terapija se dotika tudi posameznikovih osebnih, kulturnih in družinskih odnosov do hrane in naslavlja čustvene in psihološke težave, ki jih ima posameznik na osebni, družinski ali družbeni ravni. Je ena izmed oblik terapij, ki je pri nas nekoliko manj poznana za zdravljenje motenj hranjenja, a je na tem področju prav tako uspešna.
Zakaj je kuhanje terapevtsko?
Kuhanje je terapevtsko zato, ker spodbuja kreativnost. Prav tako spodbuja dobre občutke in izboljšuje samopodobo, ker predstavlja način, da zadovoljimo potrebe nekoga s tem, ko ga nahranimo z obrokom. Ta terapija se uporablja zaradi spodbujanja kreativnosti in izražanja čustev in se ne uporablja kot tehnika za doseganje zdravega načina prehranjevanja ali spremembe prehranskih vzorcev. Kuhanje v domačem okolju je dobro za mentalno zdravje, saj zahteva potrpežljivost, čuječnost in komunikacijo z družinskimi člani. Dobro vpliva na samopodobo, saj daje članu družine občutek, da kuha za družinske člane ali pa druge ljubljene osebe. Kuhanje prav tako pomaga ublažiti depresijo, anksioznost in stres. Podobno je mediatciji in jogi, saj je učinkovito sredstvo za sproščanje, na primer sekljanje in rezanje zelenjave je za nekoga lahko pomirjujoče in daje občutek koristnosti. Marwan Sabbagh, direktor Klinike in centra za možgani v Clevelandu celo pravi, da je hranljiv, doma kuhan obrok, ki ga delimo z družino, podoben telesni vadbi, le, da gre v tem primeru za vadbo možganov.
Čuječno prehranjevanje
Najbolj znana kulinarična terapevta sta Michael Kocet in Julie Ohana. Svoje raziskovanje sta posvetila kuhanju kot obliki terapije. Kocet je raziskoval duševno zdravje in oblike terapij ter ugotovil, da na tem področju obstajajo umetniška, plesna, dramska in igralska terapija ter se spraševal, zakaj ne bi nekdo vpeljal še kulinarične terapije. Ogromno je raziskav, v katerih se ljudje osredotočajo na čuječno prehranjevanje, primanjkuje pa raziskav, v katerih bi se ljudje osredotočali na čuječno kuhanje. Kuhanje je lahko sprostitev in posebna oblika terapije, še posebej med epidemijo. Kocet je kulinarično terapijo opredelil kot terapevtsko tehniko, ki uporablja umetnost kuhanja, gastronomije in ju povezuje s posameznikovimi osebnimi, kulturnimi, čustvenimi in psihološkimi problemi, ki se tičejo posameznika samega, družine ali drugih skupin. Z drugimi besedami bi lahko dejali, da lahko peka in kuhanje prineseta veščine in življenjske veščine, ki ljudem pomagata pri premagovanju težav. Ohana pravi, da kulinarična terapija vključuje reševanje problemov, upravljanje s časom, komunikacijo, skupinsko delo in čuječnost. Vse te stvari osebi prispevajo, da se oseba, ki kuha, počuti bolje. Terapija je še bolj učinkovita, če jo kombiniramo s čuječnim prehranjevanjem, saj daje občutek zadovoljstva.
Izvajanje kulinarične terapije
Tako, kot številne druge tehnike čuječnosti, tudi kulinarična terapija vključuje veščino zavedanja prisotnosti v sedanjosti. Med kuhanjem morajo biti misli osredotočene na sedanjost, na kuhanje in ne smejo begati k vsakdanjim problemom, ki so povezani s službo in družbeno situacijo. Ohana pravi, da se mora tisti, ki kuha, zavedati pomena vseh sestavin in okusov in jih uporabljati kreativno. Kuhanje zahteva popolno mentalno in fizično pozornost. To ni enostavno, saj popolno pozornost in koncentracijo zlahka izgubimo. Lahko pa veščino prisotnosti v sedanjosti krepimo. Preprosta vaja je lahko preprosto mazanje namaza na kruh. Kocet opozarja, da moramo biti pri tako preprostem opravilu pozorni na to, da ne hitimo, temveč sendvič prerežemo na pol in počasi namažemo obe polovici, pri čemer smo pozorni na občutke, ki jih doživimo, ko z nožem režemo kruh in mažemo namaz. Tako kot moramo pozorno izvajati mazanje, rezanje, sekljanje in druge tehnike, moramo pozorno brati recept in si vnaprej pripraviti sestavine.
Kulinarična terapija in motnje hranjenja
Kulinarična terapija se za zdravljenje motenj hranjenja najpogosteje uporablja pri prenajedanju. Za to motnjo hranjenja je značilno hitro uživanje obrokov, pri čemer je običajno količina obrokov velika, večja od povprečnih obrokov. Oseba to počne na skrivaj in ob tem občuti krivdo. Kljub temu da prenajedanje običajno vodi v povečanje telesne teže, prenajedanja ne smemo enačiti z debelostjo. Prav tako se vsi ljudje, ki imajo prekomerno telesno težo, ne prenajedajo. S prenajedanjem imajo težave ljudje različnih oblik in starosti ter imajo lahko precej različno telesno težo.
Razvoj holističnega modela
V centru Hope si prizadevajo, da bi osebam, ki trpijo zaradi prenajedanja, pomagali s pomočjo kulinarične terapije. Razvili so holistični model obravnave prenajedanja, ki vključuje posameznike, skupine, družinsko terapijo, nutricionistično terapijo, medicinsko podporo ter razne druge podporne oblike pomoči. S kulinarično terapijo skozi proces dela s hrano ustvarjajo terapevtsko okolje. Ugotavljajo, da večina pacientov, ki trpi zaradi prenajedanja, občuti sram, krivo in anksioznost, ko dela s hrano. To se kaže kot začaran krog motnje hranjenja, ki ga sami ne zmorejo prekiniti. K temu pripomore še družbena stigma, ki osebe s prenajedanjem označuje kot tiste, ki nimajo dovolj kontrole nad seboj ter si zato ne zaslužijo uživati v hrani.
Kulinarična terapija pri teh osebah vključuje načrtovanje in pripravo obrokov, uživanje obrokov v restavraciji, načrtovanje in skrb za vrt in vrtnine, nakupovanje živil v supermarketu, pri vsem pa sodelujejo izkušeni terapevti. Pomembno je, da kulinarična terapija vključuje princip izpostavljanja, kar pomeni, da se osebe z motnjami hranjenjenja vključujejo v takšne aktivnosti, kjer so izpostavljene hrani in se pri tem soočijo s svojimi strahovi. Pri tem se soočijo tudi z mislimi, ki jih narekuje motnja hranjenja, tako se strah postopoma zmanjšuje. S kulinarično terapijo terapevti opogumljajo osebe z motnjami hranjenja, da se naučijo poskrbeti zase, se nahraniti tako, da zadostijo potrebam telesa, se umirijo na miselni in čustveni ravni. Pomembno je, da se te osebe ne naučijo le upoštevati tako svojega telesa, kot svojega uma, temveč tudi, da postanejo popolnoma samostojne pri skrbi zase. Za osebe z motnjami hranjenja predstavlja uživanje v hrani velik izziv. Hrana jih straši in povzroča občutke tesnobe in krivde ter se ji raje izogibajo. Hrana pa ni pomembna le s fizičnega, temveč tudi s socialnega vidika, saj pomeni druženje in interakcijo ter daje občutek povezanosti. Osebe z motnjami hranjenja pa se skupnih obrokov pogosto izogibajo, zato lahko kulinarična terapija pomaga premagati strah pred druženjem med obroki in s postopno izpostavljenostjo hrani zmanjša občutke tesnobe pri skupnih obrokih.
Kulinarična terapija je lahko dobra terapija pri motnjah hranjenja (vir foto: Pexels).
Pri raziskovanju njenih značilnosti ocenjujem, da je lahko dobra predvsem kot podporna terapija nekomu, ki ima neko obliko individualne pomoči – svetovanja pri motnji hranjenja. Kulinarična terapija krepi veščine čuječnosti in posluha do svojih misli in občutkov, zato je dobra za izboljševanje samopodobe in samospoštovanja. Pri tej terapiji pa pogrešam predelovanje vzrokov, sprožilnih dejavnikov in analize sedanje stiske, ki jo povzroča motnja hranjenja, zato menim, da ta oblika ne more biti osnovna oblika terapije. Prav tako terapija pozablja na vpliv družinskih vzorcev in vrstniških skupin ter medijev na razvoj motnje hranjenja. Dobro bi bilo, da bi to obliko pomoči ponudili tudi osebam z motnjami hranjenja v Sloveniji.