»Edino česar se moramo bati, je strah sam.« F. D. Roosevelt
Preprosta misel, ki jo je v vsakdanjem življenju težko razumeti, kadar se bojimo česna ali čokolade, kuhanja in priprave hrane ali pitja tekočine. Večina izmed nas na takšne strahove niti ne pomisli. Le kdo ne mara čokolade? Nekaterim posameznikom pa lahko ti strahovi obrnejo življenje na glavo. Težko si predstavljamo, da je nekoga strah iti v trgovino mimo polic s čokoladami. In ko taistemu človeku prinesemo za darilo slastno bomboniero nam pred nosom zaloputne vrata in kriči preko dvojno zaklenjenih vrat, da nas ne želi nikoli več videti.
Zaradi različnih strahov, ki so povezani s hrano, se lahko razvijejo tudi motnje hranjenja. Ker se posameznik zaradi strahu odreka hrani ali ne zaužije dovolj uravnotežene prehrane. Strahovi so lahko tako izraziti, da posamezniku onemogočajo normalno življenje. Te pretirane, neracionalne odzive na situacije imenujemo z eno besedo fobije. Beseda izhaja iz grščine, beseda fobos v grščini pomeni strah.
Obesofobija, strah pred pridobivanjem kilogramov. Tisti, ki trpi za to obliko motnje, se drži izredno stroge diete. Običajno si hrano nosi s sabo, ker na zaupa pripravi hrane drugim. Hkrati je pretirano fizično aktiven.
Mageirofobija, strah pred kuhanjem. Ne nujno samo pred kuhanjem, lahko tudi pred opazovanjem nekoga, ki kuha ali med premišljevanjem o kuhanju.
Fagofobija, strah pred požiranjem. Osebo je strah požiranja hrane. Lahko preide povsem na uživanje tekoče hrane.
Sitofobija, strah pred hrano. Izkazuje se kot izrazit odpor do hrane. Včasih se sitofobija zamenjuje z anoreksijo. Ključna razlika, ljudje z anoreksijo se bojijo učinka, ki ga ima hrana na njihovo telo, medtem, ko se ljudje s sitofobijo bojijo hrane kot take.
Dipsofobija, strah pred pitjem alkohola. Posamezniki, ki trpijo za dipsofobijo so neupravičeno zaskrbljeni glede odvisnosti in njenih telesnih posledicah, ki jo povzroča alkohol.
Dajnofobija, strah pred pogovarjanjem ob prehranjevanju. Posameznik, ki ni nujno sramežljiv, ima strah pred socialnimi veščinami ob obrokih. NI ga strah hrane ali obedovanja, ampak pogovora. Boji, se da ne živi po pričakovanjih sogovornika ali da ni dovolj zabaven. V hujših primerih se izogiba skupnim obedom.
Emetofobija, strah pred bruhanjem lahko povzroči okrnjene prehranjevalne navade. Posameznika skrbi, da je hrana premalo kuhana ali pokvarjena. Nekateri ne želijo jesti v javnosti, ker nimajo dostopa do stranišča.
Na tej povezavi si lahko ogledate še nekaj prehranskih fobij: https://www.eatthis.com/food-phobias/
Motnje hranjenja in navedene fobije so posredno povezane. Omenjene fobije same po sebi še ne predstavljajo motnje hranjenja. Kljub temu, da gre pri obeh motnjah za izogibanje ali omejevanje določene hrane. Lahko pa fobije prerastejo v motnje hranjenja. Tudi pri zdravljenju gre za različne pristope. Tudi v našem društvu pri okrevanju pomagamo različnim posameznikom z različnimi motnjami hranjenja in prehranjevanja, pri čemer je pomoč vedno prilagojena posamezniku in njegovi težavi.
Motnje hranjenja se običajno izkazujejo kot zaskrbljenost glede teže, velikosti in oblike telesa, strahom pred pridobivanjem ali izgubo teže. Simptomi se običajno kažejo v štetju kalorij, prenajedanjem, stradanjem in na splošno s preveč ukvarjanja s hrano.
Fobije povezane s hrano so strahovi pred hrano samo ali pred situacijami, povezanimi s hrano. Simptomi so povezani s pretiranim odzivom, strahom na hrano, kuhanjem ali specifična živila. Vključujejo tudi pretirano potenje, slabost, vrtoglavico, povišan srčni utrip, oteženo dihanje.
Obe motnji lahko imata prehranske in fizične posledice. Pomanjkanje vitaminov, esencialnih hranil, krhke kosti, kot posledica odrekanja hrani. Pomanjkanje v nadaljevanju lahko privede do slabokrvnosti, nizkega krvnega tlaka, izgube las, odpovedi ledvic, smrti.
Soočenje s fobijami
Fobije se lahko razvijejo kot posledica travmatičnih dogodkov ali prirojene nagnjenosti. Psihosocialno svetovanje je lahko dobra opora in pomaga premagovati težave. Obisk psihoterapevta je nujen, kadar posamezniku fobija ne dovoljuje normalnega življenja. Ga ovira pri vsakodnevnih opravilih.
Pri zdravljenju se uporablja več različnih terapij, lahko tudi kombinacija le teh. Ena izmed njih se imenuje terapija izpostavljanja. Terapevt uporabnika postopoma izpostavi izvoru njegovega strahu. Pri mageirofobiji na primer, mu pokažejo sliko nekoga, ki kuha. Naslednji korak je pogovor o kuhanju. Cel proces zdravljenja poteka počasi. Terapija uporabniku ne sme fizično ali psihično škoditi.
Kadar so posameznikove težave v blažji obliki, lahko posameznik izvaja jogo ali meditacijo. Specifični gibi pri jogi, asane, stimulirajo meditacijske točke. Um, misli postanejo umirjene in produktivnejše, stiska in negativizem se umaknejo. Tehnike dihanja ali vizualizacije pri jogi so dejavniki, ki resnično pripomorejo, da je človek manj zaskrbljen in prestrašen.
»Stay afraid, but do it anyway. What’s important is the action. You don’t have to wait to be confident. Just do it and eventually the confidence will follow«. (Carrie Fisher, igralka)
Si prestrašen, naredi vseeno. Pomembna je akcija. Ni potrebno čakati, da postaneš samozavesten. Samo naredi, samozavest bo sledila.
Fisherjeva je dobro ubesedila strah in ravnanje ob občutku strahu. Nekateri strahovi so manjši in ob njih se je lahko vživeti in ravnati po njenih besedah. Pri hujših strahovih, fobijah je najbolje, da se poišče pomoč.
S strokovnjaki je fobije lažje premagati (vir: Pexels).
Comments