KRALJICA IZGOVOROV

»Daj, a bi ti kaj napisala, saj lahko tudi o tistih tvojih izgovorih.«

To mi je napisala svetovalka, ki je, namesto, da bi ležala in počivala, pripravljala prispevke za blog Pa sem si rekla: »Pa naj bo, bom nekaj napisala.« Pisala bom o izgovorih, o mojih izgovorih. Ni jih malo, pravzaprav jih je veliko, preveč, ampak jaz sem le konec koncev kraljica izgovorov (Tako sem se namreč sama poimenovala. Malo kasneje vam bo jasno, zakaj tak naziv.).


To, da sem polna izgovorov, mi je enkrat izpostavil nek psihoterapevt, ko sem mu razložila, zakaj ne morem v hribe. Takrat sem se resno zamislila. Res je, da me je malo bolel ego, ker mi je to rekel. Občutek krivice je bil kar velik. Ampak nekam zadaj v možgane se je ta izjava vseeno usidrala in me kljuvala. Postala sem bolj pozorna na to, na svoje izgovore, na to, kako pogosto jih uporabim in za kaj jih uporabljam.


Pred kratkim sem ugotovila, da imam težave s hrano, da se prenajedam do točke, ko me boli želodec, da nimam kontrole. Sama tega ne bom mogla rešiti, ker ne vem niti, kje naj začnem. Po novem letu (seveda, klišejski nov začetek) sem začela obiskovati Svetovalni svet.


Svetovalki sem svoje izgovore, kakšni so in kako domišljeni so, da je to že kar prava umetnost. In dobila sem nalogo: napisati sem morala 100 izgovorov. Napisala sem jih 300. Če me ne bi bolela roka, bi jih napisala 1000. In prav vsi izgovori so aktualni in jih dejansko uporabljam.

Naj jih nekaj naštejem in ob vsakem bom razložila, kaj se odvija v moji glavi.

“Smeti se mi ne ljubi odnesti.” Izgovori v moji glavi: ker me hrbet boli in se težko prepognem, pa vrečka se bo strgala in nimam nobenih natikačev, ne najdem copat, pa smetnjak je poln (Ugotovila sem, da sem lena, res lena, in to spoznanje boli. Seveda to velja še za marsikaj drugega, kar se tiče opravkov v mojem stanovanju. Smetnjak je točno 20 stopnic nižje in jaz to vem, vseeno pa mi je težko odnesti vrečko. Ampak odločila sem se, da se ta lenoba mora začeti poslavljati, zato sedaj večkrat vstanem in nesem smeti.).


“Ne morem shujšati.” Izgovori v moji glavi: saj sem že tako ali tako debela, kaj je še tistih nekaj kil, itak je vseeno, ne vem, kaj naj pojem in kje naj sploh začnem, nimam športnih copat za telovadbo, nimam denarja, ne znam zdravo kuhati, koža mi bo visela. (Kot bivša športnica sem našla milijon prikladnih izgovorov, zakaj se več ne ukvarjam s športom in zakaj ne hujšam. Takšne in drugačne zadeve so pripeljale do skoraj 50 kil preveč. Petdeset! To je en cel človek. Ampak v svoji glavi sem (in še vedno) našla izgovore, prelagala dan, ko naj bi začela hujšati, na jutri, si dopovedovala, da jaz lahko neham jesti takrat, ko želim ipd.. Nisem nehala jesti. Nisem se začela ukvarjati s športom. (Petdeset kil je še vedno preveč.)


“Ne prepevam več.” Izgovori v moji glavi: debela sem, nisem že dve leti pela, kaj če bodo težaki v bendu, preglasna sem za kitaro, težko diham, zdaj itak ne moreš vaditi, ker je takšna situacija. (Že tri leta namreč nisem pela, prej sem imela band, občasne koncerte, to me je izpolnjevalo in me osrečevalo, z dodatnimi kilami in izgovori sem si vzela to veselje in srečo, prepričala sem se, da mi to nič ne pomeni in da brez tega lahko živim; pa ni res, to grozno pogrešam in jezna sem, da tega ni več.)


Pri vseh treh primerih sem napisala samo en majhen delček teh mojih izgovorov. Prav za vse stvari jih najdem, še med pisanjem tega bloga o izgovorih, sem si izmišljala nove in nove, zakaj tega ne bi pisala (od tega, kdo bo to bral, pa slovnične napake bodo, pa ne rabiš tega pisati, butasto je,...).


Še vedno me držijo v šahu, še vedno jih na novo generiram.

Ampak priznam, da malo manj, ozavestila sem to, da jih imam, da so moji in da jih je veliko.

Še vedno je 50 kil preveč.

Še vedno imam izgovore. Samo nutricionistko počakam, da pošlje, kaj moram jesti, dajmo prazniti omare, da ne bomo stran metali preveč, ko dobim seznam jedi, zadnji Mcdonalds pred novim življenjem.


Tudi ko razlagam ljudem okoli sebe, kako sem si zamislila to potovanje in izgubo teže, se počutim, kot da je to spet samo en izgovor.

Ampak tokrat, čisto prvič v svojem življenju, pa tudi če se vsem ostalim zdi, da moji načrti zvenijo kot izgovori, se mi zdi, da sem se postavila na pravo pot, da delam točno tako, kot mislim, da je prav zame, da se poslušam.

Svoje spremembe življenja- pazi to, ne hujšanja, ampak spremembe življenja, sem se lotila po načrtu. Poiskala sem si psihološko pomoč, raziskujem svojo preteklost, sposodila sem si knjigo na temo raziskovanja otroštva (izgovor: nisem je še prebrala, ker eno drugo berem), poiskala sem si pomoč pri prehrani, s svojo družino sem se iskreno pogovorila, da potrebujem pomoč in sodelovanje.


Niti kile še nisem izgubila. Sem pa začela razmišljati o sebi, o svojem življenju, začela sem se dogovarjati z bandom za sodelovanje, začela sem risati, začela sem iskati, kaj želim delati v življenju. Vse je še zelo megleno in zelo majhno, to niso veliki koraki.

Ampak prvič se počutim, kot da je čisto okej, da grem čisto počasi, po polžje, tja, kamor grem.

Izgovore imam še vedno, veliko jih je.

Ampak imam pa tudi veliko malih zmag nad izgovori in kar se mene tiče, je to čisto ok!




97 views0 comments

Related Posts

See All