MANOREKSIJA - MOŠKA PLAT "ŽENSKE BOLEZNI"

Motnje hranjenja, zlasti anoreksija, že dlje časa niso več problem le žensk in deklet. Čeprav razumljeni kot "močnejši spol", moški in fantje vse pogosteje podlegajo medijskim in družbenim pritiskom k doseganju telesne popolnosti. Ker moški navadno neradi priznajo, da imajo "žensko bolezen", je smrtnost med njimi, zlasti zaradi anoreksije, zaskrbljujoče visoka.


Motnje hranjenja, med njimi najbolje poznana anoreksija, v družbi že od njihovega nastanka dalje, tipično veljajo za »žensko bolezen.« Sinonim zanje so v sodobni družbi tako postala shujšana telesa številnih manekenk, ki krasijo naslovnice revij in se sprehajajo po modnih brveh svetovno znanih oblikovalcev oblačil. Če so desetletja mediji z brezsramnim reklamiranjem močno retuširanih in noro suhih ženskih modelov povzročali stiske mladim dekletom in ženskam, zdaj njihove nove žrtve vse pogosteje postajajo moški. Ironično, vendar v duhu sodobnega oglaševanja, so prav mediji tisti, ki so za omenjeno problematiko tudi skovali ustrezen izraz, in sicer manoreksija. Manoreksija ali moška anoreksija je tako postal pogovorni izraz za sicer zelo resnično in vse bolj perečo problematiko sodobne družbe.

Manoreksija
Manoreksija ali moška anoreksija ima zelo podobne znake kot anoreksija pri ženskah.

Uspešni moški modeli, kot so Tyson Beckford, David Gandy, Jon Kortajarena in drugi so s svojimi čvrstimi, izklesanimi ter vitkimi telesi postali privlačna marketinška podoba, ki prodaja milijone izdelkov po svetu. Z njihovo pomočjo se je ustvarila »fitnes kultura,« ki moške agresivno spodbuja k doseganju »popolnega« telesa. Podoba visokega, mišičastega posameznika, s širokimi rameni, ravnim trebuhom in ozkimi boki predstavlja nedosegljiv ideal, ki vpliva na to, kako se milijoni moških po svetu vidijo in kako jih po njihovem mnenju vidijo drugi. Tako kot že dolgo velja za ženske, sedaj tudi moški vse bolj čutijo pritiske vizualno naravnane družbe in njenih medijev. Ti »popolno telo« postavljajo kot absolutni pogoj za doseganje družbenega in poklicnega priznanja, ugleda, občudovanja in uspeha.

Visoko ceno doseganja »popolnega moškega telesa« danes plačujejo milijoni moških in najstnikov po svetu. Čeprav še vedno velja, da za anoreksijo zboli več žensk kot moških, pa moški predstavljajo tretjino vseh obolelih z motnjami hranjenja 1. Motnje hranjenja prizadenejo vsaj 9% svetovnega prebivalstva 2. Po ocenah ameriškega Združenja za motnje hranjenja - NEDA, bo zgolj anoreksijo v svojem življenju dobilo od 0.1% do 0.3% moške populacije.

» Mi smo mi in to je tudi vse, kar smo lahko. Smo »globoko čuteči ljudje« in naše zgodbe so naše. Ne glede na to, kaj nas družbene norme in stigme nenehno prepričujejo – laži o tem, kako naj bi naša telesa izgledala drugače in ne tako kot izgledajo, da motnje hranjenja prizadenejo le ženske, da so motnje hranjenja le »življenjski slog«, ki ga ozdravimo zgolj z naslavljanjem problematičnega vedenja, da naj »samo pojemo en sendvič«, laži, da gre za karkoli drugega kot le našo osebno izkušnjo. Naše zgodbe so pomembne in lepe, zaslužimo si biti slišani, imeti glas, svoj glas, svoje telo, svojo moč. In zato tole pišem. Premagal sem anoreksijo. Sem 37. let star moški in sem tak, kot sem.«


(Non Wels, NEDAAwareness2019, NoNWels.com)

Sir William Gull je že davnega leta 1873, ko je skoval izraz »anoreksija« poudaril, da se ta pojavlja tako pri ženskah kot pri moških. Kljub temu pa danes, zlasti anoreksija, še vedno velja za »bolezen mladih žensk in deklet«. Ta in podobni stereotipi so razlog, zakaj moški pogosto ne poiščejo pomoči pri motnjah hranjenja. Sram jih je priznati, da imajo »žensko bolezen« in da se tudi sami, tako kot ženske, spopadajo s kompleksi, povezanimi z lastnim izgledom. Po ocenah New York Magazine kar 70 – 80% moških z manoreksijo ne poišče ustrezne pomoči, zato je smrtnost zaradi anoreksije pri moških višja kot pri ženskah.


Dejstvo, da obstaja poseben izraz za poimenovanje anoreksije pri moških, da misliti, da le ta pri moških poteka ali izgleda bistveno drugače kot pri ženskah. To ne drži, saj so simptomi na splošno enaki kot pri ženskah, z izjemo izgube menstruacije zaradi prenizke telesne teže. Tako pri ženskah kot moških se anoreksija kaže kot kompulzivna želja postati in ostati nezdravo suh. Pri mlajših moških lahko željo postati suh spremlja še patološka želja doseči izjemno definirano, mišično telo. Čeprav je za anoreksijo pri obeh spolih značilna nezdravo nizka telesna teža, se oseba pogosto vidi kot pretežka, debela. Moški z anoreksijo imajo tudi pogosteje kot ženske pridružene težave, kot so anksiozna motnja, depresija in/ali zloraba drog.

Vse več fantov in moških se sooča s slabo samopodobo in motnjami telesne podobe.

V zadnjih letih je moč zaslediti porast števila motenj hranjenja pri moških, kar velja tudi za manoreksijo. Strokovnjaki so mnenja, da je večjo pojavnost motenj hranjenja v moški populaciji mogoče pojasniti tudi z dejstvom, da moški končno dobivajo prave diagnoze. Profesorica in direktorica Centra za znanosti s področja telesne teže, prehrane in življenjskega stila pri Drexel univerzi v Filadelfiji, Stephanie M. Manasse pravi, da motnje hranjenja pri moških ostanejo neodkrite preprosto zato, ker jih pri njih nihče ne išče ali pričakuje. Velikokrat se vedenja, značilna tudi za motnje hranjenja, pri moških ne prepoznajo kot problematična. Pretirana in/ali kompulzivna vadba (sicer eden izmed znakov anoreksije) se lahko hitro pripiše treniranju za potrebe določenega športa, družbeno cenjeni želji biti »fit« ali preprosto »tipičnemu moškemu vedenju.« Vse večje število zaznanih primerov manoreksije gre pripisati tudi večji osveščenosti družbe o problematiki motenj hranjenja pri moških. K temu so prispevali tudi številni zvezdniki, kot so Dennis Quaid, Billy Bob Thornton, Zayn Malik, Christopher Eccleston, Daniel Magson in Eminem, ki so odkrito spregovorili o svojem boju z manoreksijo. Na ta način so opogumili številne posameznike k priznanju spopadanja s težavami, povezanimi z izkrivljeno telesno samopodobo, nizko samozavestjo in motnjami hranjenja.


Motnje hranjenja pri moških predstavljajo problem, ki ga bomo morali kot družba nasloviti z večjo resnostjo in odgovornostjo kot smo to počeli do sedaj. Prvi korak k temu je priznanje, da le te obstajajo in niso v resnici »bolezen žensk« ali »poženščenih« moških, temveč da za njimi zbolevajo povsem »običajni« moški in najstniki. Potrebno bo priznati, da smo kot družba, ki idealizira žive različice Barbike in Kena, soodgovorni za čustveno trpljenje milijonov po svetu.

149 views0 comments