V pričujoči zgodbi opisujem svoj spopad s kilogrami. Hujšanje je za vsakega posameznika stresno in naporno opravilo. Po mojem je hujšanje učinkovitejše v skupini. S sotrpini se lahko pohecaš, deliš izkušnje in 'migaš'. Ker je hujšanje preplet aktivnosti, ki jih moraš spremeniti ali na novo osvojiti, če želiš doseči trajni uspeh. Gre za mojo osebno izkušnjo, a vesela bom vaših morebitnih komentarjev. Vsem pa priporočam, da se pri borbi s preveč kilogrami obrnete na strokovnjake. Je lažje.
KO SI NE PRIZNAŠ, DA JE HUJŠANJE POTREBNO
Bajsa debelajsa, kura debela, si okrogla ko runkl….. Vse otroške zbadljivke letijo na prekomerno debele osebe, ki imajo motnje hranjenja. Imela sem srečo. Mene ni nihče zbadal. Vsaj ne javno, v obraz. Mogoče zato, ker sem enkrat, še v osnovni šoli, na športnem dnevu sošolca pomotoma udarila v Adamovo jabolko. Je skoraj pozabil dihati. Kaj so govorili o meni, ko me ni bilo zraven, mi ni bilo malo mar. Še vedno mi ni.
ITM (indeks telesne mase) je počasi naraščal ves čas pubertete. Po zaposlitvi je pa dobil še večji zagon. Neredna prehrana, občasno basanje s hrano, slab izbor jedi, stres, naporna služba, premalo gibanja. In še bi verjetno lahko našla kakšen vzrok. Zaradi preveč kilogramov, šele kasneje sem izvedela, da temu strokovnjaki rečejo prenajedanje, se nikoli nisem preveč živcirala. No, bili so trenutki, ko bi se najraje zjokala. Na hujšanje nisem niti pomislila. Niti slučajno se pa o problematiki nisem bila pripravljena z nikomer pogovarjati oziroma posvetovati. Nasvetov nisem iskala niti na vsemogočnem spletu.
V trgovini kupujem novo oblačilo. Dokler je na obešalniku, se mi zdi, da mi bo prav. V kabini pa hlač ne morem potegniti niti čez koleno. Majica se zatakne že pri vratu. Vzamem večjo številko, za katero sem bila prepričana, da mi bo zagotovo prevelika. Tudi teh hlač ne spravim čez preveč široko zadnjo plat. Vsakokrat znova si rečem: to je zadnjikrat. Potrebno bo hujšanje. Saj poznate tisto: ˝Jutri začnem.˝
Vsako sezono moram kupiti nova oblačila, ker mi tista od lani niso več prav. Mislim, super je kupiti nove cunje. Saj punce itak rade kupujemo. Ampak super je samo takrat, ko si nekaj zaželimo in ne zato, ker to moramo kupiti. Ker nam je lanska majčka premajhna. Seveda se je potrebno mimogrede potolažiti z ravnokar pečenim, dišečim rogljičkom, po možnosti polnjenim s čokolado. Mogoče še s kakšno fino ohlajeno cockto zraven. En rogljiček še ni prenajedanje. No, eden res ne. Samo največkrat se enemu rogljičku pridruži še drugi, tretji…
Sem se spokala na smučarijo s prijatelji. Itak sem bila v tistih podloženih hlačah in bundi prava žogica. Pa še ultra nerodna, ker nisem stala na smučkah sto let. Zapiranje smučarskih čevljev je pravi podvig. Ne morem se skloniti ali počepniti. Če se usedem, tvegam, da bo potrebno paletno dvigalo hiab, da me postavijo na noge. Bolje bo dati smučarska očala na nos, da me slučajno kdo ne prepozna, in prositi prijatelja za pomoč. ˝Pancerjev ne dobim skup, so od lani čist trdi,˝ se repenčim. Saj ne morem kar enostavno priznati, da sem nesposobna skloniti se ali počepniti.
Legendarna čaga za A.-jev rojstni dan. Dobra glasba, odlična hrana in kakšen kozarec pijače. Fantazija, po napornem tednu. Dokler se ne opazim na socialnih omrežjih. Res ne vem, zakaj se vsem zdi kul, da objavijo fotke s fenomenalne zabave. Moj ˝mali˝ trebušček, ki je posledica prenajedanja, visi prek roba hlač, s svojim stasom zakrivam pol obložene mize. Moja profilna fotka je grozna. Na skupinski umetnini sem šele opazila, da zavzemam precejšen del kompozicije.
PRVIKRAT SEM POMISLILA NA HUJŠANJE
Dovolj. Potrebno je hujšanje. Mogoče bo pomagala katera izmed diet, ki jih najdem na spletu. Menda so smutiji zdravi. Pridno si jih pripravljam za v službo. V trgovini izropam polico s sadnimi jogurti, ki imajo dodane kosmiče. Ker vlaknine so zdrave. Ne pozabim na kartone mleka in probiotične jogurte, ki pomagajo prebavi. Voziček napolnim z veliko sadja. Sadje je zdravo. Zelo zdravo. Sem prebrala na vsemogočnem spletu. Svoje prehranjevalne rutine nisem spreminjala. Dodala sem ji samo enormne količine smutijev, ker so zdravi. Pojasnilo verjetno ni potrebno. Dieta, hujšanje ni delovalo. Naokrog sem hodila napihnjena kot žaba. Mnogo kasneje sem spoznala, da ne prenašam laktoze.
V službi skrivaj stopim na tehnico. Je takšna velika, kjer lahko tehtaš cele vreče krompirja. Strmim v kazalec, na kateri številki se bo ustavil. Joj. Nemogoče. Slečem bundo, jopico in čevlje. Bi odvrgla še kaj drugega, vendar nisem želela paradirati napol gola pred sodelavci. Tehnica je še vedno kazala narobe. Zelo narobe. Ah, verjetno je pokvarjena. Prinesem 5 kg soli. Za testiranje mehanizma za tehtanje. Kazalec se ustavi na petih kilogramih. Groza. Jaz imam preveč kilogramov. Zato non stop kupujem vedno večje številke hlač. O tem moram razmisliti.
Na spored dam hujšanje. Tuhtam. Katero dieto izbrati? Ločevalna dieta. Ta bo prava. Raziščem vsemogočni splet, celo kupim dve knjigi in začnem. Izi pizi. En dan ješ beljakovine, naslednji ogljikove hidrate in tako naprej. Enostavno kot poper. En dan šnicl, naslednji krompir, ki naj ne bi bil ocvrt. Dobro, za vso hrano nisem vedela, kam jo uvrstiti. Pa saj fižol ali čičerika tako ne pašeta k šniclu. Čez teden dni trenutek resnice na tehtnici. Kazalec je pokazal nekaj dekagramov manj kot ob začetku te čudovite diete. Fantastično. Končno hujšanje deluje. Vztrajam pri dieti. Izgubim nekaj kilogramov. Nisem dosegla idealne teže. Vendar se stvari vrtijo v pravo smer. V evforiji uspeha pustim dieto, saj se je kazalec na tehnici tako ali tako začel premikati v minus.
Življenje teče dalje. Služba postaja del mene. Ne znam več ločiti med službenim in prostim časom. Sem pod stresom. Prehranjevanje postaja metanje hrane v sebe. Ne razmišljam kaj, kdaj in koliko jem. Na vsake kvatre enkrat dobim idejo, da je potrebno športati. Se spravim na sprehod. Kratek. Ker mislim, da nimam časa za kaj več. Hitro sem utrujena, zadihana. V izgovor si brundam v brado: ne pretiravaj. Verjetno ni potrebno posebej poudariti. Vsi kilogrami so se vrnili - in še precej zraven. Spet je bilo potrebno kupiti večjo številko hlač.
PRIZNALA SEM SI, DA SEM (PRE)TEŽKA
Spet v novih, večjih hlačah in lepi, ogromni bundi, grem na prostovoljno puščanje krvi za transfuzijsko enoto. Zdravnica me med rutinskim pregledom vpraša, če imam težave s krvnim tlakom. Ker je visok. Mogoče ne bi bilo slabo, da obiščem svojega zdravnika. Nemogoče, si rečem. Saj sem zdrava, polna energije. Odnese me v prvo trgovino, kupim svoj aparat za merjenje pritiska. Samo sebe prepričujem, da je šlo samo za trenutno stanje. Na mojo grozo enako stanje vztraja naslednje dni.
Čuvam svoji dve nečakinji. Mlajša, takrat triletnica, mi v pravi ženski debati reče, da sem debela. Starejša jo hitro popravi. Tako se ne govori. Mlajša malo razmisli in stavek prijazno zaključi: ˝Veš, si malo bolj okrogla.˝ Kar seveda igralsko prefinjeno pokaže z ročicami. Nihče od žlahtnikov mi ni nikoli tako prijazno nastavil ogledala. Me opomnil, da se preveč razširjam. Prenajedanje je vzrok. Otroci so odkriti. Povedo, kaj mislijo. Zamislila sem se tudi sama. Ne želim nadaljevati v tej smeri. Saj bo kmalu zmanjkalo številk za moje hlače.
Končno brco v rit za potrebne spremembe mi je dala predavateljica na nekem službenem izobraževanju. Na začetku je omenjala, kako je prebolela raka. Nisem je niti dobro poslušala. Z glavo sem bila še vedno na delovnem mestu. Misli švigajo iz ene delovne zadolžitve do druge. S sproščenim tonom glasu je umirila moje frustracije. Izredno zanimivo in koristno predavanje je zaključila s pismom, ki naj bi ji ga napisal njen tečajnik. Zapisal je nekako takole:
"Pišem ti, ker imam samo še mesec življenja pred sabo. Moja diagnoza je rak v zadnjem stadiju. Jaz, ki nisem bil nikoli bolan, ki sem imel ogromno energije….. Če bi vedel, bi večkrat pohvalil sina, da je priden v šoli kljub ne najboljšim ocenam. Če bi vedel, bi si vzel čas in metal z njim na koš, ko me je prosil za družbo. Če bi vedel, bi večkrat peljal družino na pohod na bližnji hrib. Če bi vedel, bi se z družino večkrat odpeljali s kolesi na sladoled v sosednjo vas. Če bi vedel, bi ženi večkrat rekel, da jo ljubim. Večkrat bi jo peljal na zmenek, četudi samo v sosednjo ulico. Če bi vedel… "
Jap, takšni smo. Stvari odlašamo. Bom jutri. Ali naslednji teden. Bo že. Živimo pa danes. Ta trenutek. Danes si moram vzeti čas zase. Ne jutri. To me je zadelo naravnost v srce, v mojo bit. Po tem predavanju sem dva dni jokala. Prišla sem do spoznanja, da je potrebna sprememba. Nujna je globalna preobrazba mojega življenjskega stila in reorganizacija mojega prehranjevanja. Stara sem bila 40 let. Nikoli ni prepozno za nov začetek.
NAPOVEDALA SEM VOJNO KILOGRAMOM
Ne jutri. Danes začnem. Ta trenutek.
S kritičnimi očmi sem preučila vsemogočni splet. Zdravo prehranjevanje je enostavno. Pet obrokov na dan. Brez enostavnih sladkorjev. Veliko zelenjave, kaš, malo mesa in stročnic. Ne preveč sadja. Dosti tekočine. Alkohol ne šteje kot tekočina - samo povem. Ok. Sliši se enostavno. Mi bo uspelo? Zdaj ni časa za dvom. K prehranjevanju je potrebno dozirati tudi miganje.
Za začetek sem iz stanovanja odstranila vse moteče elemente. Belo moko, sladkor, bel riž, testenine, smetano in sire. Gaziranih pijač tako nisem imela, niso na spisku mojih priljubljenih. Popila sem še zadnje pivo, ki se je valjalo v hladilniku. Sem se ustrašila, da mu poteče rok uporabe.
Moja najljubša hrana so testenine. Do odločilnega, življenje spreminjajočega trenutka sem prakticirala samo en preprost recept. Skuhaš gromozanski kup testenin, na čebuli prepražiš malo konzervirane tune, zaliješ z vedrom smetane, dodaš veliko kepo naribanega sira. In že uživaš. Ups. Ta recept moram v mojem novem lajfu zelo spremeniti. Spoznala sem, da še vedno lahko jem pašto. Polnozrnate, pirine ali ajdove testenine. Na malo maščobe prepražiš čebulo, na rezance narezano mešano gomoljasto zelenjavo, česen, lahko tudi malo mesa ali tofuja, ter začimbe. Dodaš kuhane testenine, z malo vode. Super okusna jed. Prej obvezne smetane in pesti sira nisem pogrešala. No, morda mi uspe.
Kljub temu, da sem delala v gostinstvu, sem si pripravljala malico ˝to go˝ doma. Odkrila sem nove okuse in nove jedi. Dan sem začela z zajtrkom. Štirideset let nisem našla časa za jutranji obed. Zelo koristno, ker me ob prihodu v službo niso zamikali sveže pečeni rogljički. Seveda mi vse skupaj ni uspevalo od prvega dne. Halo! Nisem popolna. Kdo pa je? Vztrajala sem, kljub manjšim anomalijam. Včasih sem zajtrk pojedla ob prihodu v službo ali na poti. Odvisno od dnevnega navdiha za kreacijo menija.
Prebiram, da se je pri spremembi življenjskega sloga smiselno odpovedati najljubšim jedem. Ni potrebno. Smiselno jih je preobraziti in preobleči v nove jedi. Testirati nova živila. Spoznavati, kaj paše lastnemu teleščku. Počasi se brbončice navadijo novih okusov.
Vojno kilogramom sem napovedala na več frontah. Kar je precej zahteven logistični projekt. Spremenila sem način priprave hrane, količin in določila urnik prehranjevanja. Vse skupaj prepletla s prvimi športnimi koraki. Počasi se je na koncu tunela začelo svetlikati. Tehtnica ni več sumljivo škripala, ko sem skočila nanjo. Niti se ni predala pod mojimi kilogrami. Kazalec se je ustavil precej bolj na levi strani. Izgubila sem prvih 9,8 kilogramov. Uau. Res sem na pravi poti.
ZA POMOČ V BITKI POKLIČEM KONJENICO
Bilo je težko. Bom vztrajala? Stavim, da bi bilo v družbi lažje. Preletim vsemogočni splet. Naletim na društvo Svetovalni svet in Center zdravja v lokalnem zdravstvenem domu. Na Centru sem se pridružila delavnici zdravega hujšanja. Pogoj za sodelovanje je bilo sodelovanje na testu hoje, ki ga je organiziral Center. 2 km. Mala malca. Ni problema. To zmorem. Za psihološko podporo sem zraven peljala mamo. Nasmejane gospe so naju vpisale v računalnik, izmerile začetni srčni utrip. In AKCIJA! Začeli sva nabirati metre. Odlično mi jo šlo. Večji samozavesti je pripomoglo tudi to, da sem mamo, izredno fit, 25 let starejšo damo, pustila zadaj. Kar poletela sem proti cilju. Sledila je še končna meritev srčnega utripa. In rezultat. Potem pa šok. Res sem bila hitrejša kot moja izredno fit, 25 let starejša, mama, vendar je bil moj srčni utrip podivjan. Posledično je bil rezultat na belem listu papirja katastrofalen. Na papirju, in dejansko tudi v resnici, sem bila jaz precej manj fit. V primerjavi fizične kondicije z ženskami mojih let sem bila veliko pod povprečjem.
Sem že mislila, da je moje hujšanje uspešno. Pa bo potrebno še veliko narediti za izboljšano počutje.
V skupini na Centru smo imeli dvakrat tedensko teoretično poznavanje primernih živil, jedi, količin, pogovarjali smo se o naših težavah, drugačnem življenjskem slogu. Prijazna gospa nam je pokazala količine živil, ki bi jih lahko zaužili. Za dlan velik piščančji zrezek (še dobro, da je moja dlan malo večja), za velikost mezinca sira, veliko skledo solate ali zelenjave. Nekaj sadja. Previdno z dodajanjem maščob. Ogljikovi hidrati so koristni, ker dajo energijo, vendar morajo biti počasi prebavljivi. Torej polnozrnati.
Enkrat tedensko je bilo organizirano tehtanje in merjenje mišične mase. Hujšanje ni samo izguba kilogramov. Hujšanje mora biti izguba maščobnih celic, ki se najraje zbirajo kot obroč(ek) okrog trebuščka. Hujšanje v ekipi je bilo precej lažje. Bili smo ekipa s podobnimi težavami. Sploh pa nisem želela, da je moj rezultat na tabli napisan v rdečem. Kar je pomenilo, da sem nekaj teže pridobila namesto izgubila. Pri rezultatu je pomembna sestava telesne mase. Mišice so dobrodošle.
Enkrat tedensko smo imeli tudi rekreacijo. Med drugim smo se učili tehnike nordijske hoje, kar je še vedno moja najljubša rekreacija. Poleg hribolazenja, bicikliranja in badmintona. Glede na moje začetke je moj nabor rekreacije postal kar pester, ali ne?
Ob koncu delavnice sem se znova prijavila na test hoje. Hujšanje je prineslo rezultat. Izgubila sem dodatnih 18 kg. Rezultat testa je pokazal, da je moj fitnes indeks malenkost pod povprečjem v primerjavi z ženskami moje starosti.
KONČNICA VSE ŽIVLJENJSKE BITKE
Zmaga je blizu. Slutim. Voham jo. To so opazili tudi moji prijatelji. Hvalili so moj izgled. Me spodbujali. Dejansko sem morala iti v nakup nove garderobe. Super. Končno mi je bilo nekaj prav. Na morju sem si upala obleči dvodelne kopalke. Dobro, nisem bila ravno manekenka. Sem bila pa blizu. Za nagrado sem si kupila čisto prave pohodne hlače.
Lebdela sem na valovih svoje zmage. Ampak včasih sem padla v neko črno luknjo. V nekih kritičnih situacijah sem opazila, da preveč pojem. Preveč in prehitro. Prenajedanje vodi nazaj na stara pota. Zaskrbelo me je. Spomnim se na Svetovalni svet. Motnje hranjenja so jim v izziv. Še vedno mislim, da jaz nimam nikakršnih motenj. Samo malo preveč sem jedla. Glasek globoko v trebuhu mi ni dal miru. Poklicala sem jih. Mojo glavo bodo spravili v red.
Prijazna in nasmejana gospa si je vzela čas. Me poslušala. Pohvalila moje dosedanjo bitko s kilogrami in željo po spremembi načina življenja. Na srečanjih sva raziskali vzroke za moje prenajedanje. Pomagala mi je bolje razumeti sebe in prepoznati vzroke, ki me potisnejo v objem kalorij. Znova sem vzljubila sebe, in sebe, moj lajf, postavila na prvo mesto. In to je bistvo. Sebe mora človek imeti rad. In ko imaš rad sebe, si zdrav, lahko imaš rad tudi druge in lahko pomagaš še drugim. Ok, to je lahko tema za novo zgodbo.
Srčno upam, da je hujšanje na moj način obrodilo doživljenjske spremembe v mojem življenju. Da se ne vrnem v začarani krog, kjer se izmenjujeta prenajedanje in hujšanje. Bitka s kilogrami je vseživljenjska. Ni popuščanja.
Za konec še moja statistika, na katero sem izredno ponosna. Še vedno imam nekaj kilogramov preveč - glede na tabele, ki jih najdemo na spletu. Vendar se mi zdijo rezultati analiz na rednih pregledih v referenčni ambulanti bolj pomembni. Vrednosti za holesterol, sladkor in krvni tlak so v mejah normale. Trenutno nosim za tri do štiri konfekcijske številke manjša oblačila kot na začetku moje odisejade. Rekreacija je pomemben del mojega življenja. In, če vas zanima, izgubila sem 44 kg.
Polonca
Comments