MOTNJE HRANJENJA SKOZI PRIZMO ČASA (1.DEL)
Motnje hranjenja so v takšni ali drugačni obliki prisotne v večjem delu človeške zgodovine. Prvi zapisi o motnjah hranjenja segajo v helenistično obdobje. Anoreksični vedenjski vzorci so bili popularna, verska praksa evropskih, katoloških vernic. Bruhanje je dolgo časa veljalo kot razširjena, medicinska praksa, ki je ščitila telo pred boleznimi.
Motnje hranjenja večina razume ali pojmuje kot »bolezni sodobnega časa«. Velikokrat o njih govorimo kot o »kulturno pogojenih sindromih postmodernega obdobja« oziroma boleznih, ki so se pojavile kot posledica čedalje bolj razširjenega in nezdravega poudarjanja pomena telesnega videza. Čeprav drži, da danes »popolnemu videzu« kot družba posvečamo preveč časa in medijskega prostora, pa motnje hranjenja niso le še en produkt informacijske dobe. Patološke vzorce prehranjevanja (prenajedanje, bruhanje in ekstremno postenje), ki jih danes imenujemo motnje hranjenja, najdemo v večjem delu človeške zgodovine.
»Je, da bi bruhal, in bruha, da bi jedel.«
Tako je že Lucij Anej Seneka (3 pr.n.št - 65 po Kristusu), filozof, politik in dramatik opisal vedenje enega svojih prijateljev.
Prvi zgodovinski opisi simptomov, ki jih danes pripisujemo motnjam hranjenja, namreč segajo že v helenistično obdobje (323 pr.n.št. – 30 pr.n.št.). Iz tega časa izvira zapis o dvajsetletni Rimljanki iz premožnejše družine, ki se je v svojih poskusih doseganja svetosti izstradala do smrti. »Očiščenje telesa« s pomočjo bruhanja in odvajal je bila pogosta praksa v kulturah antičnega Egipta, Grčije, Rima in v arabski kulturi. Izvirala je iz prepričanja, da človeške bolezni izvirajo iz hrane. V ta namen so ju kot obliko preprečevanja bolezni, predpisovali tudi zdravniki. Lajšanje najrazličnejših bolezni v obliki klistirja, odvajal in posta se je nadaljevalo tudi v srednjem veku in so, podobno kot puščanje krvi, veljale za priljubljene oblike zdravljenja.
Motnje hranjenja (zlasti anoreksija in bulimija) so pojav, katerega razumevanje in opredeljevanje sta skozi človeško zgodovino v veliki meri določala obdobje in kultura časa, v katerem so jih opisovali. Če so jih v preteklosti razumeli kot sakralno vedenje, namenjeno očiščenju ženskega telesa in doseganju višjih nivojev duhovnosti ali obliko zdravljenja, ki so jo redno predpisovali zdravniki, je danes njihova zgodba drugačna. Čeprav je naše znanje o motnjah hranjenja obsežnejše in bolj poglobljeno, pa to ne pomeni, da mnogi nanje še vedno ne gledajo skozi številne streotipe in mite. Motnje hranjenja so prepogostokrat olepševane in trivializirane kot "izbrani življenjski stil", "modna muha" ali "oblika diete". V resnici gre za resne in uničujoče bolezni, ki kljub dolgotrajnemu obstoju v človeški zgodovini, še danes ne prejemajo pozornosti, ki bi jo potrebovale. In tako se mnogi še danes, navkljub skokovitemu napredku v mišljenju, znanju in medicini, z motnjami hranjenja spopadajo sami, kakor vedo in znajo.