top of page

MOTNJE HRANJENJA V IZOBRAŽEVALNEM PROCESU

Motnje hranjenja se pogosto pojavljajo v obdobju otroštva in mladostništva, torej med učenci v osnovnih šolah, med dijaki v srednjih šolah in med študenti na fakultetah. Prizadenejo lahko vsakogar, ne glede na starost in spol. Mladi so zaradi svoje občutljivosti še posebej rizična skupina, zato je pomembno, da znamo motnje hranjenja prepoznati tudi tekom izobraževalnega procesa, saj jih lahko tako preprečimo in tako spodbudimo iskanje pomoči ali pa ustavimo njihovo stopnjevanje.


Velja, da prej, kot se začne zdravljenje motnje hranjenja, večja je možnost, da nekdo popolnoma ozdravi. Pri tem imajo v šolah pomembno vlogo učitelji in osebje v šolah in fakultetah. Lahko opazijo znake motenj hranjenja, izobraževalne ustanove pa lahko sprejmejo ukrepe za obravnavo motenj hranjenja na več ravneh s praksami. Vključijo jih lahko v svoje učne načrte. Še posebej pomembni so ukrepi, ki preprečujejo ustrahovanje in promovirajo zdravje in dobro počutje (beateatingdisorders.org).


Dejavniki tveganja


V obdobju otroštva in mladostništva igrajo pomembno vlogo vrstniki s svojimi mnenji in komentarji, ki so pogosto zelo negativni in kritični. Ustrahovanje je pomemben dejavnik tveganja za razvoj motenj hranjenja. Pogosto se pojavlja na šolskih hodnikih, med vrstniki, ki drug drugemu grozijo ali pa nekoga ustrahujejo. Zbadljivi komentarji o telesni teži in obliki negativno vplivajo na nekoga, ki je dovzeten za razvoj motnje hranjenja. Ustrahovanje ni nujno povezano s težo in obliko – vsaka vrsta ustrahovanja lahko povzroči nizko samozavest, ki je ključna značilnost motenj hranjenja.


Prehodi v izobraževalnem procesu


V izobraževalnem obdodbju so pomembni tudi prehodi in menjave okolja – prehod iz osnovne v srednjo šolo in iz srednje na fakulteto. Prehod iz šole na univerzo je čas povečanega tveganja, če ima nekdo motnjo hranjenja, saj se stanje v tem času lahko poslabša. Za nekoga, ki ima motnjo hranjenja, prinese nove izzive, saj pomeni odsotnosti od doma, iskanje novih prijateljev in prevzemanje novih zahtev. Oddaljenost od družine in poznanih stikov lahko v stisko spravi vsakogar, ki se spopada z motnjo hranjenja. Novi prijatelji morda ne bodo opazili opozorilnih znakov ali vedeli, kaj storiti. Dodatna tesnoba zaradi bivanja v neznanem okolju in s povečanimi pritiski glede dosežkov lahko povečajo tveganje za sprožitev ali poslabšanje motnje hranjenja. Kuhanje zase ali iskanje dovolj 'varne' hrane, ki jo postrežejo v študentskih menzah, je lahko težavno. Prav tako je lahko oteženo iskanje pomoči, če je nekdo že obiskoval neko pomoč in sedaj potrebuje novo. Vključujejo se novi zdravniki in drugi zdravstveni delavci, terapevti ipd.(beateatingdisorders.org).


Učne vsebine


Za otroke in mladostnike je pomembno, da so seznanjeni s tem, kaj motnje hranjenja so in kako pristopiti k nekomu, pri katerem opazijo težave. V učnem načrtu je veliko področij, kamor je mogoče vključiti teme, povezane z motnjami hranjenja. Na šolo lahko pridejo organizacije, ki delujejo na tem področju in informirajo učence, dijake ali študente o vsebinah, ki so pomembne. Prav tako je pomembno, da so strokovno usposobljeni učitelji, profesorji, socialni delavci in psihologi na šolah. V šolah je pomembno opozoriti učence, dijake in študente na pasti, ki jih prinašajo sodobne medijske podobe. Te podobe nam namreč vsak dan konstantno vsiljujejo potrebo po tem, da bi bili uspešnejši, lepši, vitkejši, da bi izgledali mladi in popolni. To je umeten, zlagan svet, ki ni resničen, vendar se številni mladi tega danes žal ne zavedajo. Vse bolj se je razširil in poglobil trg tako imenovanih »influencerjev«, ki jim mladi zaupajo, jim sledijo, saj so jim ti celo za vzor.


Znaki motenj hranjenja v šoli


Eva Musby je izdala knjigo Anoreksija in druge motnje hranjenja v kateri izpostavlja pomembnost prepoznavanja motenj hranjenja pri učencih, še posebej pri mlajših otrocih. Pravi, da je pomembno prepoznati težave s hranjenjem, ki jih ima otrok, zato, da bi ga čim bolj zgodaj obvarovali pred škodljivimi posledicami. Stradanje in pretirana telovadba sta še posebej škodljiva dejavnika, ki lahko pustita posledice na psihičnem in fizičnem zdravju, kar vpliva na splošno zdravje otroka, pa tudi na šolanje. Otrok, ki strada, se težje uči, saj možgani ne dobijo dovolj hranil, lahko prihaja tudi do lukenj v spominu. Musbyjeva pravi, da ni tako pomembno, da prepoznamo prav specifično motnjo hranjenja, ampak da prepoznamo same težave s hrano, ki so vidne navzven. Točno diagnozo bodo podali strokovnjaki, vendar moramo osebo najprej spodbuditi, da poišče pomoč.


Pri učencih smo lahko pozorni na naslednje znake:


- zamujanje na obroke ali izločanje določenih vrst hrane,

- puščanje hrane na krožniku ali skrivanje hrane,

- prinašanje hrane za druge,

- obsedenost s telesno vadbo,

- pogosti odhodi na stranišče po obroku,

- prenajedanje,

- pridobivanje ali izguba teže v kratkem času,

- izogibanje številnim sestavinam (npr. otrok ne uživa mesa, mleka, mlečnih izdelkov, sladkorja, glutena ipd.),

- obroki trajajo zelo dolgo (npr. otrok sedi pri obroku bistveno dlje časa kot ostali in ne poje vsega),

- odstranjevanje delov obroka, ki vsebujejo maščobo,

- pitje ogromnih količin vode,

- treniranje večih športov,

- gibanje – otroci, ki imajo težave s pretirano telovadbo, se non stop gibajo, saj ne morejo biti pri miru,

- nošenje ohlapnih oblačil.

Motnje hranjenja v šoli.
Motnje hranjenja v šoli.

Osebnostne značilnosti otrok z motnjami hranjenja, ki so vidne v šoli


Poleg določenih vedenj, povezanih s hrano in gibanjem, so pri otrocih z motnjami hranjenja pogosto zelo izrazite določene osebnostne lastnosti, kot so perfekcionizem in storilnostna naravnanost, ki vodita v doseganje visokih ocen v šoli. Starši teh otrok pogosto pravijo, da imajo otroci doma težave zaradi izbruhov joka, nespečnosti, paničnih napadov. Pri teh otrocih starši opažajo, da se nenormalno dolgo učijo – učenju posvetijo cele dneve in se popolnoma odpovejo hobijem in socialnim aktivnostim. Ti otroci so bolj vase zaprti in se težko pogovarjajo o svojih težavah. Na drugi strani pa imamo otroke, ki imajo motnjo hranjenja in so zelo impulzivni – zlahka zapadejo v zlorabo drog in alkohola, imajo močna nihanja razpoloženja in se samopoškodujejo, so tudi razdražljivi.


Če učitelji in drugi delavci v šoli opazijo nekoga, ki ima izražene takšne težave, je dobro da se pogovorijo z njim in z njegovimi starši. Skupaj lahko namreč najdejo ideje in rešitve za to, da bi mu olajšali delo v šoli, ki je zaradi duševnih težav že tako oteženo.


Potreba po nadzoru


Otroci, pri katerih obstaja tveganje za anoreksijo ali bulimijo, imajo pogosto izraženo potrebo po nadzoru v vsakdanjem življenju. Grozno se počutijo že takrat, ko domače naloge ne opravijo popolno, še bolj grozno pa, če na testu ne dobijo najboljše ocene. Za takšne otroke je tudi ocena 4 poraz, zato so konstantno izpostavljeni stresu na vseh področjih. Pogosto so tudi precej občutljivi. Pri odhodu na fakulteto jih lahko zmoti ogromno stvari. Začne se že s spremembo urnika, še posebej pa se izraža v skupnem življenju takrat, ko si stanovanje deli več študentov. Pri tem jih lahko motijo glasna glasba, ki jo nekdo posluša, obiski, ki jih imajo drugi sostanovalci, nered, ki ga povzročajo drugi, hrup z ulice ipd. Do izraza pridejo tudi prehranjevalne navade drugih – študentsko življenje je polno nezdravih obrokov, ki se lahko odvijajo pozno ponoči (npr. pice opolnoči), kar je zelo moteče za študente, ki imajo težave s prehranjevanjem. "Svoboda v prehranjevanju ob različnih urah, raznovrstne možnosti prehranjevanja, ki so na voljo kadarkoli, niso dobro okolje za ljudi, ki imajo tveganje za razvoj motnje hranjenja," pravi dr. Bunnell. To je še posebej tvegano za študente, ki so dovzetni za bulimijo, ugotavlja. Bulimični vzorci ali vzorci prenajedanja se lahko sprožijo, ko se študentje poskušajo držati nerazumno omejujočih diet, ki pa jim ne uspevajo, saj so pod vplivom okolice in skušajo biti del družbe, ki se prehranjuje nezdravo (childmind.org).


Kdaj nezdravo prehranjevanje ali dieta postaneta resna motnja?


Študenti so znani po nenavadnih prehranjevalnih navadah, a od nekaj nezdravih obrokov do popolne motnje je dolga pot. »Ne bodo vsi, ki se držijo diete, razvili motnje hranjenja,« pojasnjuje dr. Bunnell iz Centra za okrevanje od motenj hranjenja (Eating Recovery Center, Denver, ZDA). Prav tako ne bodo vsi, ki se prenajedajo, razvili kompulzivnega prenajedanja ali bulimije. Resno motnjo dejansko razvije le nekaj odstotkov ljudi.


Kontinuum motenj hranjenja in motenj prehranjevanja


Obstaja kontinuum. Na enem koncu imamo anoreksijo, bulimijo in prenajedanje, na drugem koncu pa neurejeno prehranjevanje. Moteno prehranjevalno vedenje sega od modnih diet ali poskusov »čistega« prehranjevanja z omejevanjem maščob, mlečnih izdelkov ali glutena do resnejših manifestacij, kot so prekomerna vadba, zloraba odvajal, prenajedanje ali čiščenje, ki so resni, vendar vedno ne izpolnjujejo merila za motnjo hranjenja. NEDA (National Eating Disorders Association) poroča, da 35 % ljudi, ki se držijo »normalne« diete, napreduje v nezdravo dieto, od teh pa jih 20-25 % razvije delni ali popolni sindrom (NEDA). Motnja hranjenja se diagnosticira, ko se ta vedenja vse pogosteje pojavljajo in postajajo neobvladljiva. Dr. Bunnell pravi, da je pomembno pogledati vpliv, ki ga imajo ta vedenja na druga področja življenja. "V kolikšni meri res začnejo prevladovati pomisleki glede prehrane, teže, oblike, telesne podobe?"


Ko se nekdo odloči, da ne bo odšel na zabavo, ker je preveč zaskrbljen zaradi svoje teže, ali pa ne more uživati ​​v nobeni dejavnosti na plaži, ker si ne želi nadeti kopalk. Če se nekdo začne umikati od običajnih dejavnosti zaradi skrbi glede prehranjevanja, teže in oblike, je to razlog za skrb. Motnje hranjenja pri študentih so resne in so lahko v nekaterih primerih nevarne.


Vidimo torej lahko, da je infomriranost o motnjah hranjenja v izobraževalnem procesu pomembna in potrebna na vseh ravneh. Dobro prepoznavanje motenj hranjenja lahko pomeni hitrejše nudenje pomoči nekomu, ki pomoč potrebuje. Pomembno je, da so o motnjah hranjenja informirani otroci v osnovnih šolah, dijaki v srednjih šolah, študenti na fakultetah in osebje, ki z njimi dela, kamor spadajo učitelji, profesorji in drugi strokovni delavci. Za vse, ki motnjo hranjenja opazijo, je pomembno, da vedo, da niso terapevti in da nudijo nekakšno laično pomoč, ki je prav tako pomembna za nekoga, ki trpi zaradi motnje hranjenja. Pomembno je, da vsi, ki pristopijo do nekoga z motnjo hranjenja, ne izvajajo pritiska, temveč da pristopijo na prijazen, razumevajoč in sočuten način. Dodaten pritisk, da se mora nekdo zrediti, začeti jesti ali da mora nekdo poiskati pomoč lahko še poslabša situacijo in poveča socialno izolacijo. Če opazimo nekoga, ki trpi zaradi motnje hranjenja, je dobro da mu povemo, da smo opazili, da ima težavo, da lahko skupaj poiščemo strokovno pomoč in da smo ga vedno pripravljeni poslušati. Če oseba ne poišče pomoči in se problem vidno stopnjuje, je dobro poklicati in vključiti tudi starše.



37 views0 comments
bottom of page