• Nina

NININA ZGODBA - 1. del. "Oprosti Nina, bila si mlada. Oprosti Nina, ker se nisi imela rada."

Zdravo, moje ime je Nina. Imam 24 let, redno službo in lepo življenje. No, to je prvo, kar mi prileti na pamet, ko se moram na hitro predstaviti drugim. Na poti skozi življenje, ki ga sicer sploh še nisem toliko izkusila, ker sem seveda še mlada - sem se vendarle naučila, da si svojo srečo krojim sama. Moja trenutna življenjska situacija še vedno zdaleč ni rožnata, od nikogar ni, ampak sem srečna.

Letos mineva 10 let od moje »uradne« ozdravitve od anoreksije. Zakaj sem se sploh lotila deliti mojo zgodbo? Imam sodelavko A.K., ki študira psihoterapijo, punca je mojih let, zelo razgledana in pametna. Ko sva nekega dne pred firmo med pavzo debatirali o tem, kako pomaga mladostnikom prostovoljno pri ozdravitvi od raznih travm, strahov, pomaga jim tudi pri šolski snovi itd. .. sem jo vendarle vprašala, če je kdaj zdravila koga, ki ima motnjo hranjenja. Zanikala je. Potem sem se ji spovedala, da sem imela sama anoreksijo od 11. do približno 13. leta, pritekle so tudi solze za katere nisem vedela, da sem jih še sposobna preliti za to preteklo izkušnjo. Nekega dne je na dan prišla z idejo, da kontaktiram društvo, za katerega je sama že slišala in pomagam ostalim s tem, da delim zgodbo in da se kdo z mano tudi individualno pogovarja, saj je lažje zaupati nekomu, ki te razume, ker je sam enako izkusil na svoji koži. Seveda sem bila takoj za! No, zato sem tukaj.


Stop. Torej že iz samega začetka je razvidno, da sem krivila sebe in se goreče opravičevala drugim. Danes si bom vzela čas, da se opravičim sebi. Oprosti Nina, ker si se tako uničevala. Oprosti Nina, saj vendar nisi vedela, kaj delaš. Oprosti Nina, bila si mlada. Oprosti Nina, ker se nisi imela rada. Oprosti Nina.


Strmim skozi okno. Gledam ven, v naravo, v svet, v katerem sem včasih znala živeti. Pred sosedovim blokom se igrajo otroci, veseli, zdravi, močni, nasmejani, polni življenja. Kako to, da jih nič ne zebe? Joj, spet sem pomislila na mraz. Kako me zebe, tresem se. Smo že proti koncu sončnega in toplega maja, a jaz še vedno nosim zimska oblačila. Svoje vijoličaste prste potiskam v pogreto odejo. Moje suho telo me ubija. Tako ne gre več naprej. Ali bo kdaj boljše? Ali bom kdaj spet energična, lepa, nasmejana, z zavidanja vredno postavo hodila naokoli? Zdaj se skrivam. Grda sem. S prsti z lahkoto pridem okoli svojega stegna. Moje roke so tako suhe, da še sama sebe komaj gledam. Sovražim se, sovražim se, zakaj sploh še živim? Zebe me, o kako me zebe…


Sigurno si se že kdaj vprašal/a, zakaj si ravno takšen/takšna kot si. Nekateri med vami bi spremenili nos, nekatera dekleta prsa, drugi bi bili radi večji, spet drugi manjši in tako naprej.

Moja zgodba je drugačna. Vem, da si mnogo deklet želi izgubiti kakšen kilogram ali več. Tudi jaz sem bila ena izmed njih. Nikoli si ne bi mislila, da bom izgubila toliko kilogramov in postala anoreksična. Ampak se je pač zgodilo.


Že kot majhni deklici mi je oči na internetu in revijah kazal pretirano suha dekleta. Opozarjal me je, da ne bom tega kdaj počela. Kimala sem. Takrat vsem si mislila: »Kako moraš biti neumen, da se spraviš tako shujšati!« In to misel sem mnogo let obdržala v sebi in mnenja še dolgo nisem spremenila. Ni mi bilo jasno, kako se lahko na tak način uničujejo.


Starejša tok sem postajala, bolj so mi bile všeč tiste »suhljate« lepotičke v revijah. Sicer mi nikoli ni bila všeč pretirana suhost, ampak suhost na splošno. Sama se pred boleznijo nikoli nisem imela za debelo ali suho. Sem bila, kar sem pač bila, zadovoljna sama s sabo. Nikoli nisem pomislila, da bi hujšala ali pa da bi manj jedla, saj sem imela hrano rada. Če se mi je zahotelo sem pač pojedla celo Milka čokolado naenkrat. S športom se nikoli nisem pretirano ukvarjala, razen s plesom. In še to samo enkrat na teden. Bila sem srečna, močna, zdrava. A le en dogodek ti obrne življenje na glavo.


Hvala vsem, ki ste se odločili prebrati mojo zgodbo, upam, da me boste poskusili razumeti. Spremljajte objave na našem blogu, saj se zgodba nadaljuje.




64 views0 comments