OKREVANJE NE POMENI, DA MORAŠ VSE NAREDITI SAM

Običajno mine kar nekaj časa, preden se oseba z motnjo hranjenja odloči za okrevanje. V tem času pride do točke, ko motnje ne zmore več vzdrževati. Ta ji začne omejevati življenje, zato skuša najti način, kako bi z nezdravim vedenjem prekinila. Sprememba pa se ne more zgoditi čez noč, kljub temu da bi si številne osebe, ki trpijo zaradi motnje hranjenja, to želele. Okrevanje je dolgotrajen proces, ki se začne z močno voljo in odločitvijo za zdravje in boljše počutje. Je dolga pot, na kateri se pogosto pojavijo ovire, ki jih oseba ne zmore premagati. Okrevanje ni nekaj, kar bi morali doseči sami. Iskanje pomoči ne pomeni nesposobnosti, temveč predstavlja odgovornost tako do sebe, kot do okolice.


Pomoč družine


Ko začutimo, da potrebujemo pomoč, saj sami ne bomo zmogli začeti z okrevanjem, se lahko obrnemo na naše bližnje. Družina je pomemben dejavnik pri okrevanju, saj nudi neformalno podporo. Člani družine so med seboj čustveno povezani, zato lahko osebi z motnjo hranjenja nudijo oporo tako, da so ji naklonjeni, jo spodbujajo k okrevanju in ji dajejo občutek, da jo razumejo. Prav ti člani družine imajo pomembno vlogo pri tem, da osebi z motnjo hranjenja dajejo občutek, da ji pri okrevanju lahko pomagajo, da ji bodo stali ob strani in da ni nujno, da vse korake pri okrevanju zmore sama. V tem primeru je zelo pomembno, da imajo člani družine med seboj funkcionalne odnose. Žal pa vse družine niso tako povezane in razumevajoče. Nekateri starši niso sposobni nuditi takšne opore osebi z motnjo hranjenja, ker imajo sami preveč težav. Lahko imajo na primer težave v službi ali pa delajo cele dneve in se nimajo časa posvečati otroku oz. mladostniku, lahko imajo sami težave v odnosu ali pa se tudi sami borijo s kakšno odvisnostjo. Nekateri starši nimajo dovolj razvitega občutka empatije in ne znajo nuditi topline, ki bi jo oseba z motnjo hranjenja potrebovala.


Ker pa so člani družine med seboj čustveno povezani, lahko, predvsem starši, občutijo krivdo, ker otrok oz. mladostnik trpi zaradi motnje hranjenja. Zato je zelo priporočljivo, da strokovno pomoč in oporo poiščejo tudi bližnji, saj zanje prav tako velja, da ni nujno, da so vedno močni. S strokovno pomočjo lažje razumejo in vzpostavijo stik z bližnjim, ki trpi zaradi motnje hranjenja in mu pomagajo. Okrevanje je pogosto pot, ki jo skupaj prehodi celotna družina.



Strokovna pomoč


Danes lahko osebe z motnjami hranjenja najdejo zelo različne oblike pomoči, odvisno od tega, kaj jim ustreza. Vsem oblikam je skupno to, da je najpomembnejši odnos, ki ga vzpostavita tisti, ki pomoč potrebuje in tisti, ki pomoč nudi. Pri psihosocialnem svetovanju je na primer pomembno, da oseba z motnjo hranjenja zaupa svetovalcu. V tem primeru je okrevanje možno in najlažje. Tudi pri drugih oblikah pomoči je uspešnost odvisna od tega, kako močno voljo in željo ima oseba in koliko verjame, da ji pomoč lahko pomaga. Če oseba ni motivirana in pomoči ne želi, ker misli, da zmore vse sama, je možnost za okrevanje bistveno manjša. Žal danes številne osebe z motnjami hranjenja še vedno ne iščejo pomoči, ker so motnje hranjenja v naši družbi tabu tema. Še posebej moški so precej diskriminirani, saj motnje hranjenja mnogi označujejo za žensko bolezen. Prav zato ne iščejo pomoči, ker jih je sram, da bi okolica izvedela, da hodijo na svetovanja in se jim posmehovala. Žal velikokrat slišimo stavek, da so osebe z motnjami hranjenja »same krive za svoje težave«. Številni mislijo, da je odločitev za to, da ne boš jedel, da boš bruhal ali se prenajedal, zavestna. Motnje hranjenja ne dojemajo kot duševne motnje oz. bolezni, ki bi bila enakovredna fizičnim boleznim. Če človek zboli zaradi alzheimerjeve bolezni, ga nihče ne obsoja. Na tem mestu imamo vse organizacije, ki se ukvarjamo z motnjami hranjenja, pomembno vlogo pri osveščanju javnosti. Šele, ko bo družba dobro razumela, da so motnje hranjenja bolezen tako, kot ostale bolezni, bodo osebe z motnjami hranjenja iskale pomoč brez sramu in občutka, da so same odgovorne za svoje okrevanje.



Prostovoljci in podporne skupine


Kot humanitarna organizacija z ekipo prostovoljcev se zavedamo, kako izjemno dragocena je vloga prostovoljcev pri nudenju pomoči osebam z motnjami hranjenja. Takšna pomoč je neformalna in zato daje občutek neformalnega, na nek način prijateljskega stika. Ustrezno usposobljeni prostovoljci znajo pristopiti in nuditi pomoč tako, da oseba z motnjo hranjenja nima občutka prisile ali sramu. Velikokrat lahko prav prostovoljci prepričajo osebo, da se odloči za okrevanje in da redno obiskuje svetovanje.


Hobiji


Dobro počutje izboljšujejo tudi aktivnosti, ki jih oseba rada počne. Oseba z motnjami hranjenja se pogosto izolira in zapre vase. Opusti aktivnosti, ki jih je rada počela, saj je preokupirana s hrano in telesno težo. Včasih si celo ne dovoli, da bi počela karkoli drugega, kar ni povezano s hujšanjem. Ukvarjanje s športom, umetnostjo, naravo, živalmi ali drugimi aktivnostmi lahko dobro vpliva na samopodobo in s tem veča možnosti za okrevanje. Če se oseba posveča hobijem, se nima časa ukvarjati s hrano in telesno težo in ima manj prisilnih misli. Hobiji zato dobro vplivajo na možnost okrevanja in na občutek, da lahko del odgovornosti za okrevanje preložijo na druge in se same posvetijo tudi aktivnostim, ki jih veselijo.



Prijatelji


Oseba z motnjami hranjenja se pogosto izolira od svojih prijateljev, postane nedružabna in zaprta vase. Ker je tako preokupirana s hrano, niti nima časa za druženje. Manj, kot se s prijatelji druži, manj ima tudi stikov z njimi in se osami. Prijatelji pa lahko podporno vplivajo na okrevanje. Nudijo lahko pomoč in pogovor takrat, ko je oseba v stiski , pa tudi preusmerijo misli in pogovor stran od hrane in telesne teže. Osebi dajo občutek, da so še vedno njeni prijatelji in da ji bodo pri okrevanju pomagali, saj ni potrebno, da je za vse sama.


Zaključek


Okrevanje je dolgotrajen proces, dolga pot, kateri včasih ni videti konca. Tako kot pri vseh stvareh, tudi pri okrevanju velja, da je najtežje in najmanj uspešno, če se ga lotimo sami kljub temu da vemo, da ne zmoremo. Redkokateri človek zmore vse sam. Še posebej pri perfekcionistih in pretirano delovnih osebah obstaja nevarnost, da dobijo občutek, da morajo vse narediti same – tako v šoli, službi, doma, kot pri okrevanju. Če si oseba nakoplje preveč nalog, jim je redko kos in izgubi občutek nadzora nad življenjem. Znati se moramo ustaviti, najti pravo mero in se naučiti, da pomoč poiščemo takrat, ko jo potrebujemo.




Prijatelji lahko dobro vplivajo na motivacijo za okrevanje (vir:Pexels).

35 views0 comments

Related Posts

See All