V sestavku bomo govorili o tem, zakaj je okrevanje od motnje hranjenja tako dolgotrajen proces, s toliko vzponi in padci. Kajti premnogim se zdi, da mora oseba z motnjo hranjenja samo prenehatI komplicirati in začeti jesti normalno – kaj dodati pri obrokih, nehatI jesti malo prej ali pač zdržati s polnim želodcem, ko vase spravi kak grižljaj preveč. Celo osebe same, ki trpijo zaradi motnje hranjenja, to vprašanje postavijo večkrat – kot bi želele, da bi bilo tako preprosto. Pa vsekakor ni, saj motnje hranjenja niso stvar discipline in reda pri hrani.
Motnje hranjenja so pogosto dolgoletna in vztrajna težava, ki ima naravo zasvojenosti. Pri svojem delu se kot svetovalka dnevno srečujem z vprašanjem: »Zakaj ne morem normalno jesti, tako kot to uspeva večini zdravih ljudi? Zakaj tako kompliciram s hrano?« Starši teh oseb me sprašujejo bolj v stilu: »Zakaj naša hči noče jesti določene hrane? Zakaj si dela škodo, ko je vendar pametna in ve, da se od anoreksije lahko tudi umre?«
Odgovori na ta vprašanja niso preprosti. Naj začnemo s tem, da so motnje hranjenja zasvojenost in kompleksen problem. Če so trajale že nekaj let, so zagotovo že dobile neke funkcije v našem življenju (ki se jih ne da kar preprosto »odklopit« od hrane). Hrana je mogoče postala edino polje upora, kontrole oziroma nadzora v kaotičnem in na videz neobvladljivem življenju osebe. Ali pa sta prenajedanje in bruhanje edini odklop oziroma užitek, ki si ga posameznica/posameznik upa privoščiti. Sploh, če se v ozadju varljivo oglaša glasek, »saj je zadnjič, od jutri naprej bo vse drugače«.
Če so nekoga celo življenje učili, da je v življenju pomembno le delo in da se »nedelo« ne spodobi, potem bo to razumel kot da mora nekaj »pametnega« početi tudi, ko je prost. Takrat so motnje hranjenja tisti nujni počitek in čas zase, ko nisi produktiven po merilih »vedno zaposlene družbe« - četudi bi sicer bil, ti hrana onemogoča, da bi dal kaj več od sebe, kot le ležal na kavču in se boril s slabo vestjo, ker si izpraznil cel zavitek piškotov, pa še čokolado. Motnje hranjenja so lahko tudi način bega pred spomini na nepredelano travmo. Seveda bulimija ni pravljica in lepa sedanjost, a lažje se je znajti v boju s hrano in bruhanjem, se motoviliti okoli tega, kot pa raziskovati, kako je npr. nasilje v družini vplivalo nate in kako zaupati ljudem, ko se bojiš, da te bo tisti, ki ga imaš rad, izdal, pretepel, zlorabil…
Skratka, motnje hranjenja niso le neustrezen odnos do hrane. To je vidno le navzven, medtem ko se za motnjami hranjenja skriva spekter drugih težav psihološke in socialne narave. Te se skrivajo za navidezno čudnim in težko razumljivim odnosom do hrane. Zato okrevanje vsekakor ni le »normalno hranjenje«, ampak je veliko več. Kaj je okrevanje, vam razkrivajo naslednje alineje:
- je odkrivanje, kaj se skriva za strahovi v zvezi s hrano in težo,
- spopadanje s težavami, ki so privedle do MH in tudi tistimi, ki to vzdržujejo,
- proces prepoznavanja, v čem je MH pomagala preživeti »nekaj težkega« in kako se je potem usidrala v naše življenje, pa tudi kako nas je prikrajšala in omejevala,
- pomeni zaupati drugim dele sebe, ki si jih do sedaj vestno skrival, tlačil, se jih sramoval. Kajti podpora drugih živih ljudi (ali vsaj enega) je pomembna, da dobimo občutek sprejemanja, razumevanja, skrbi drugega za nas – če tega ne iščemo drugje, ostaja hrana »najboljša prijateljica in zaveznica«,
- prepoznavanje čustev in učenje novih načinov izražanja in obvladovanja,
- premalokrat tudi odraščanje oz. osamosvajanje na eni strani, pa tudi povezovanje z drugimi
- je tudi vprašanje prostora in časa, ki si ga vzamemo v odnosih z drugimi,
- okrevanje v smislu hrane pa pomeni na novo odkriti in upoštevati občutek lakote in sitosti, če je potrebno, tudi spremeniti ritem hrane (si narediti konkreten zajtrk, če je bila do sedaj le kava in jabolko do 12h), si privoščiti posladek (sploh, če te je bilo neznosno strah sladkorja oz. česarkoli, kar ima več kalorij kot kumara).
- pri anoreksiji je to tudi sprejemanje svojega telesa, ko se teža dviga proti normali (in je treba zamenjati pretesne kavbojke) in vztrajanje pri dvigu teže toliko časa, da telo in psiha lahko normalno delujeta (in ne bodo konstantne misli na hrano poziv podhranjenega telesa, da ga nahranimo).
Problem pri okrevanju je pogosto tudi to, da je težko sprejeti podporo oziroma pomoč. Zakaj do tega pride? Prvi razlog je lahko občutek, da smo za vse sami krivi in odgovorni – to napačno prepričanje pa kapitalizem še spodbuja. Neoliberalna miselnost lahko v nas krepi občutek, da je dovolj že, da si nekaj dovolj želimo in se potem discipliniramo, če to želimo doseči. Da je resnica nemalokrat daleč od tega, nas pogosto niti doma niso naučili. V zgodbah tistih, ki pridejo po pomoč, prepogosto slišim, da so bili naučeni zanesti se le nase, mogoče še na družino. Mnogi so vajeni biti samo drugim v oporo, sami pa raje molčijo o neprijetnih čustvih in dvomih, saj se jim zdi, da jih nikoli ne bo konec, če bi le načeli govoriti o tem – kot bi odprli Pandorino skrinjico. Nekateri mi govorijo o izkušnjah iskanja razumevanja pri domačih v otroštvu, a tega niso dobili – ker so starši zidali, delali, imeli svoje skrbi… Drugi o svoji motnji hranjenja molčijo več let prav zaradi nepoznavanja motenj hranjenja v družbi, saj se bojijo, da jih bodo drugi, če izvedo za njihove težave, le silili s hrano (tako doma kot pri zdravniku).
Se vam kljub povedanemu mogoče še vedno zdi, da bi se moralo okrevanje zgoditi hitreje? Potem se le spomnite kake druge oblike zasvojenosti ali svoje neljube razvade, ki bi se je radi znebili. Kolikokrat ste si že rekli, da boste nehali tako garati v službi? Ali buliti v telefon na družinskih kosilih? Da boste več časa preživeli s svojo družino na zraku in ne pred televizijo?
Da, v človekovi naravi je, da hočemo hitre in enostavne rešitve. A če je problem kompleksen, je tudi razreševanje navadno dolgotrajnejše. A vendar se da in vredno se je potruditi.