SE RES MORAMO VEČNO PRIMERJATI?


Slabe izkušnje v življenju, med katere sodi tudi izkušnja z motnjo hranjenja, so me naučile, da primerjanje z drugimi povzroča več neprijetnih čustev, kot prijetnih. Pri meni je vplivalo na nižjo samopodobo, manjše zadovoljstvo s samo seboj in mi dalo občutek pritiska, da bi morala biti takšna kot drugi. Skozi leta sem ugotovila, da mi primerjanje in doseganje podobnosti z drugimi ni prineslo dolgoročne koristi in postala bolj zadovoljna sama s seboj, saj se nisem več primerjala z drugimi in sprejela svoje prednosti in pomanjkljivosti. Dve leti nazaj pa sem prvič postala mamica in pri svojem sinu, še pred rojstvom, ugotovila, kako zelo smo ljudje žrtve primerjanja.

Primerjanje človeškega bitja z drugimi se začne že v materinem trebuhu, pred rojstvom. Otroka na ultrazvokih merijo in tehtajo, pri čemer sta merilo zdravja prav telesna teža in velikost. Če otrok odstopa od povprečnih vrednosti, to smatrajo za odklon, kar je znak za alarm. Intenzivno primerjanje se nadaljuje tudi kasneje, ko otrok vstopi v šolo in postane del sistema. Še posebej škodljivo je, če ga z vrstniki stalno primerjajo starši, saj s tem povzročajo pritisk, kakšen naj bi moral biti in kaj bi moral doseči. Otrok se lahko znajde v stiski, ker določenih stvari ni sposoben doseči ali pa ker ne izgleda tako, kot izgledajo vrstniki. Oblikuje nizko samopodobo, ki je eden izmed pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj motnje hranjenja. Živimo v takšnem sistemu, ki spodbuja tekmovalnost, zato ni čudno, da se starostna meja motenj hranjenja niža. Pohvala ali kritika staršev ne bi nikoli smela temeljiti na otrokovem videzu ali sposobnostih oz. nesposobnostih. Če starš npr. otroku reče, da je "debel", "pretežek" v primerjavi z drugimi, ali še več - uporabi besedno zvezo "vsi drugi so drugačni, boljši, lepši", s tem trajno poškoduje njegovo samopodobo.


Za motnjami hranjenja obolevajo že otroci v nižjih razrednih osnovne šole. Ta podatek je zaskrbljujoč, saj v tem času motnja hranjenja pušča dolgotrajne in včasih nepopravljive posledice, saj se njegovo telo še razvija. Podhranjenost pušča posledice v obliki krhkih kosti, hormonskega neravnovesja, slabokrvnosti ter drugih stanjih, povezanih s pomanjkanji hranil. Na drugi strani tudi prekomerna teža viša možnosti za nastanek kroničnih obolenj, kot je na primer diabetes tipa dve. Mlajši otroci pogosto razvijejo motnjo hranjenja zato, ker doživljajo notranjo stisko, ki je drugače ne znajo in ne zmorejo predelati.


Primerjanje je zelo intenzivno v obdobju pubertete. V tem času se prične telesni razvoj in zaradi hormonov marsikatera deklica dobil žensko obliko telesa ter s tem nekaj dodatnih kilogramov. Poleg tega je to obdobje tisto, v katerem nam najbveč pomeni mnenje vrstnikov, ki pa zelo pogosto primerjajo prijatelje in prijateljice med seboj, nemalokrat tudi nesramno sodijo o njihovem telesu. Takšno primerjanje je nekoristno, celo škodljvo, saj povzroča stiske pri tistih, ki so zaradi svojega izgleda tarča medvrstniškega nasilja. To obdobje je pomembno tudi za razvoj identitete in samopodobe in lahko posameznika trajno zaznamuje. Prav v tem obdobju pogosto pride do anoreksije, ki je delno lahko reakcija na nezadovoljstvo z lastnim telesom, za njo obolevajo tako dekleta, kot fantje.

V obdobju pubertete motnja hranjenja povzroči socialno izolacijo, ki je z mladega človeka škodljiva. V tem obdobju bi se morali mladostniki družiti med seboj in vzpostavljati odnose. Mladostniki, ki trpijo zaradi motenj hranjenja pa se pogosto izolirajo in ne družijo, zato tudi ne izgradijo socialnih odnosov in se kasneje počutijo osamljeni. Zelo pogosto je sprožilni dejavnik prav primerjanje z drugimi vrstniki in občutek nezadovoljstva s seboj, z lastno telesno podobo. Velikokrat se odločijo, da bodo shujšali, pri čemer na začetku izgubijo nekaj kilogramov. Okolica običajno odreagira tako, da izgubo kilogramov na začetku pohvali, saj so številni mladostniki žrtve primerjanja med seboj. Kasneje oseba, ki se odloči za hujšanje, postane preokupirana s hrano in telesno težo, zato jih druženje z vrstniki ne zanima. več. Zapade v začaran krog motenj hranjenja, iz katerega sama težko najde izhod. Starši morajo zato biti pozorni tudi na vedenjske spremembe pri svojem otroku, ne le na spremembe teže.


Primerjamo pa se tudi v odrasli dobi, čeprav v tej dobi samo primerjanje nima tako ključnega vpliva na razvoj samopodobe, saj je ta večinoma že izoblikovana. Kljub temu primerjanje povzroča nemalo nezadovoljstva. Če se primerjamo z drugimi glede telesne podobe, se moramo zavedati, da imamo ljudje prav v tem življenjskem obdobju najbolj različne življenjske stile in prehranjevalne navade. Nezdrava hrana, sedeče delo, številni službeni opravki, gospodinjska dela prinesejo pomanjkanje časa, ki bi ga lahko posvetili skrbi za svoje telo. Ne moremo od sebe pričakovati, da bomo ob vseh obveznostih izgledali točno tako, kot bi radi – ali še bolje rečeno, kot mislimo, da bi morali. Nekateri ljudje imajo več časa, ki ga lahko posvetijo skrbi za lastno telo in so posledično vsaj na videz nekoliko bolj zadovoljni s svojo podobo, ni pa nujno. Prav takšni ljudje so lahko tudi sužnji lastnega telesa in bolj nezadovoljni, kot tisti, ki temu ne posvečajo toliko energije, ampak jo raje investirajo kam drugam. Tako prvim, kot drugim pa primerjanje ne prinaša pozitivnih, temveč neprijetna čustva. Zakaj bi se torej primerjali med seboj?


Tudi v starejši dobi se številni med seboj primerjajo, pri čemer se je potrebno ponovno zavedati, da vsi starostniki ne zmorejo enakih stvari. Nekateri so zdravi in zmorejo poskrbeti zase, nekateri pa tega ne zmorejo in se primerjajo s tistimi, ki so še vedno samostojni. V življenju je torej dobro vršiti primerjave takrat, ko so te primerjave nujne za izboljšanje zdravja ali počutja – na primer na zdravniških pregledih. V številnih institucijah so nujne, saj so merilo in orodje za selekcijo – na primer v šolah, sprejemih v srednje šole in na fakultete. V zasebnem življenju, ki ni del institucij pa so primerjave predvsem pridobljene, naučene navade, ki se jih težko otresemo, saj ljudje podzavestno iščemo potrditve glede sebe, svoje podobe pa tudi sposobnosti. Morda je sedaj pravi čas, da se zamislimo in si napišemo seznam, v čem vse se sami primerjamo z drugimi in si poleg teh aktivnosti označimo, ali nam to prinaša kakšno korist in tudi zapišemo katero korist. Verjetno bomo presenečeni nad tem, da se pogosto primerjamo iz navade in da nam v resnici to ne prinaša dolgoročnih koristi in pozitivnih čustev. Seveda se takšnega primerjanja lahko odvadimo s tem, da se naučimo novih vzorcev – vzorcev sprejemanja lastnih prednosti in pomanjkljivosti, strpnosti do sebe in ustvarjanja mnenja o drugih na podlagi njihovih dejanj, na pa videza in sposobnosti.



6 views0 comments