• Polonca Jelen

SKRIPTOFOBIJA. KAKO SEM BIKA ZAGRABILA ZA ROGE OZIROMA SVINČNIK POGRABILA V ROKE.

Pred kratkim sem objavila svoj prvi prispevek. Ko se je to zgodilo, me je prijateljica Irena, jezikoslovka in prevajalka, spodbujala še za kakšen doprinos k blogu. Rekla sem ji, da se je moja prva zgodba pisala skoraj pet let. Da verjetno res ne sodim med ravno plodovitejše pisce. Za moje izgovore ni imela posluha. Zato danes pišem o premagovanju svojega strahu pred pisanjem, skriptofobiji.

Kot sem že omenila, je pred časom izšel moj »knjižni prvenec«. Zapisane besede, plod mojih misli. Moje navdušenje ni poznalo meja. Seveda sem o tem po elektronski pošti obvestila vse svoje prijatelje, malo manj prijatelje, znance in neznance. Ne preveč vsiljivo, skoraj vljudno, sem jih pozvala, naj preberejo moje prve zapisane besede. Odzivi so bili veličastni. Naokrog sem hodila vzravnano in nasmejano še naslednje tri dni. V glavi se mi je odvijal film, kako bom postala najmanj naslednja J.K. Rowling (avtorica knjig o Harryju Potterju).


No priznam, moj knjižni prvenec je v bistvu prispevek za blog. Niti od daleč ni podoben knjigi. Ampak občutek vseeno ni bil nič manj fantastičen. Verjetno se vam zdim malo čudna s tem svojim veseljem. Prosim, razumite me. Vedno me je bilo strah, da ne znam pisati. Šolski spisi so mi delali sive lase že v otroštvu. Groza me je, če dobim pred nos anketo, kjer je potrebno odgovor napisati, kjer ni dovolj samo obkrožiti enega (ali dveh) odgovorov. Pri sestavljanju nekaj besed v pisno voščilo sem povsem brez idej. Na listke pišem posamezne besede, jih združujem v stavke, črtam, prepisujem znova in znova. Po nekaj poizkusih se mi zdi, da sem se malo približala tistemu končnemu izdelku. Potrebujem še nekaj izjemne zbranosti, da vzorec prepišem na pravo voščilnico. Kljub vsem pripravam, se mi kakšna črka skrije ali pa se beseda narobe izpiše. Ob tem težje diham, srčni utrip pridobi na tempu. Včasih imam občutek metuljčkov v trebuhu. Le malo manjka, da ne dobim živčnega zloma, ko se z nalivnikom v roki potim nad listom papirja.


»Strah je votel, okrog ga pa nič ni,« so nas včasih tolažili starejši. Res je, strah ni otipljiv. Vendar občutek strahu obstaja. Težko je prepričati otroka, da ni velikanov ali groznih čarovnic, ko se pride stisnit v varni objem mame ali očeta.


Strah je čustvo, ki ga občutimo vsi ljudje. Zaskrbljenost ali živčnost je odziv na neko nevarnost. Kadar je strah tako močan, da moti aktivnosti v vsakdanjem življenju, govorimo o fobijah. Zaradi fobije se posameznik izogiba situacij, ki ga spravijo v nelagodje. Pri hujših oblikah lahko ima posameznik težave v družbi ali poklicnem življenju.


Fobija je močan in nerazumen strah pred predmetom ali situacijo, ki predstavlja malo resnične nevarnosti, vendar povzroča tesnobo in izogibanje.


Posameznikom, ki jim strah povzroča težave v vsakdanjem življenju, potrebujejo zdravljenje pri psihoterapevtu in zdravniku. Fobije se delijo v tri kategorije:

· Specifične fobije - iracionalen, vztrajen strah pred specifičnimi objekti ali situacijami, npr. pred letenjem - aerofobija, zaprtimi prostori – klavstrofobija.

· Socialna fobija - sramežljivost, pretirana samozavest in strah pred nastopanjem v javnosti ali ponižanjem v družbi.

· Strah pred odprtimi prostori - agorofobija, strah pred dejansko ali predvideno situacijo, kot je uporaba javnega prevoza, stanje v vrsti ali množici. Včasih je strah tako močan, da posameznik ne more niti oditi iz stanovanja.


Nekaj neverjetnih fobij :

Nomofobija – strah pred nedosegljivostjo preko mobilnika ali računalnika

Ablutofobija – strah pred umivanjem in kopanjem

Agirofobija – strah pred prečkanjem križišč in cest

Panterfobija – strah pred taščo

Ambulofobija – strah pred hojo

Dendrofobija – strah pred drevesi


V ZDA naj bi 19 milijonov ljudi trpelo vsaj za eno fobijo. Več o tematiki najdete na spletni strani.

Vzrokov za nastanek fobij je več:

· strah se izkazuje v družini, ne toliko zaradi genetike ampak bolj zaradi vedenjskih vzorcev, ki jih dobi otrok,

· zaradi izkušnje v otroštvu,

· izredno stresna situacija sproži pri posamezniku strah, ki se v podobnih okoliščinah ponovi.


Moj strah pred pisanjem, skriptofobija, se je začel v prvih treh letih osnovne šole, nato se je pa z leti samo še stopnjeval.

Začelo se je z učenjem črk, ki jih je bilo potrebno sestaviti v besede. Po zvezkih sem tako kracala, da nihče ni znal prebrati ničesar. Kljub črtam so bile besede nagnjene kot ladja na razburkanem morju. Same črke pa zgrbljene kot vrbe ob bližnjem potoku. Seveda sem morala doma dodatno prepisovati cele stavke. Da bi me malo razvedrila, me je mama postavila za glavno zapisovalko receptov v njen novi oranžni zvezek s karo vzorcem. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da tistih piškotov ni nikoli pekla. Niti nacionalni forenzični laboratorij ni sposoben razvozlati, kaj piše. Pri verouku mi je župnik rekel, da moj bodoči fant ne bo znal prebrati ničesar, kar mu bom napisala. Pomirila sem ga z odgovorom: »Nič hudega, mu bom telefonirala.“ Da, vsi učitelji so se zmrdovali nad mojimi črkovnimi kreacijami.


Tretji razred. Začeli smo pisati spise. Bili so polni napak. Večine pa učiteljica tako ali tako ni znala prebrati. Seveda so bili slabo ocenjeni. Nikoli nisem vedela, na kakšen način naj o zapovedani temi pišem. Enkrat je bil na vrsti spis z naslovom »Moja najljubša roža«. Učiteljica nam je naslov zaupala dan pred pisanjem, da smo se lahko doma pripravili. Ojej, kje je ženska našla rože. Mislim, o rožah še danes ne vem nič, skoraj nič. Razen tega, da jih prodajajo v cvetličarni. Lahko bi jih tudi v rožarni. Doma sem celo popoldne hodila za mamo. Želela sem nasvet, idejo, morda samo, da mi pove, kako se imenuje roža, ki je krasila hodnik pri vhodnih vratih. Fikus. Torej bom pisala o fikusu. Fikus ima zelene liste. Spet se je pojavila pisateljska blokada. Znova sem nadlegovala mamo. Usmilila se me je. Napisala mi je par stavkov. Z namenom, da se naučim nekaj o roži z zelenimi listi. Meni pa se je zdelo, da je mama napisala najpopolnejši spis, kar sem jih kdaj videla. Ker sem izredno iznajdljiva oseba, sem sestavek nesla naslednji dan v šolo. Odločila sem se, da je najbolje, da kar vse prepišem. Da slučajno ne pozabim kakšne pomembne besede. Enostavno sem dala mamin list pod mizo na kolena in začela s pisanjem, mislim prepisovanjem. Seveda me je učiteljica takoj „pogruntala“. Dobila je napad vpitja. Sošolci in jaz smo rahlo oglušeli. Ženska je „popenila“. Dobila sem občutek panike, želela sem samo pobegniti. Učiteljica je seveda mamo klicala v šolo. Lahko bi rekli, da sem poskrbela za malo dogajanja na šoli. Ne spomnim se, kaj mi je rekla mama. Verjetno je znala umiriti mene, pa tudi ekstra razburjeno učiteljico.

Na nek način je dogodek bil tudi poučen. Nikoli več nisem prepisovala. Razen domačega branja v srednji šoli. V srednji šoli sem bila verjetno ena izmed redkih, ki je prebrala vse knjige na spisku. In še kup drugih. Vendar nikoli nisem napisala niti besede eseja.


Naučiti se moram, kako naj premagam svoje strahove. Slovenski pregovor pravi: »Zgrabi bika za roge«. S strahovi se je potrebno soočiti, če jih želimo premagati. Nasvet sem našla na tej povezavi: https://thewritepractice.com/overcome-fear-of-writing/ , kjer Sarah predstavi osem načinov, kako premagati strah pred pisanjem.


1. Naredi tisto, česar te je strah. Če seveda ne gre za dejanje, ki neposredno ogroža tvoje življenje, na primer skok z visoke pečine.

2. Na odlašaj, ne izmišljuj si »nujnih« opravil, zato da ni potrebno začeti s pisanjem.

3. Uči se na podlagi kritik, ne boj se kritike. V vsaki, tudi negativni, poišči nekaj, zaradi česar bo naslednji prispevek boljši.

4. Nehaj pregledovati vsak posamezen stavek, stavki nikoli ne bodo popolni.

5. Postavi si cilje, določi koliko besed na dan boš napisal.

6. Sprejmi strah pred pisanjem.

7. Če lahko karakter v tvoji zgodbi nekaj naredi, potem lahko tudi ti. Odloči se in naredi.

8. Poišči pomoč, če jo potrebuješ.


Sama bom skušala upoštevati omenjene predloge. Bom videla, če mi pomagajo pri pisanju. Več o premagovanju strahov in fobij napišem v naslednjem blogu.




43 views0 comments
KONTAKTIRAJTE NAS

Masarykova cesta 23

1000 Ljubljana

T: 068 648 695

E-naslov: info@svetovalni-svet.si

PRIJAVITE SE NA E-NOVICE
NAŠI SOFINANCERJI

Registracijski podatki društva:

Društvo Svetovalni svet, Einspielerjeva 2A, 1000 Ljubljana

Matična št. : 4083156000;  Davčna št. : 70950415 (nismo zavezanci za DDV);  TRR: SI56 6100 0001 2545 842, odprt pri Delavski hranilnici

© 2020 by Društvo Svetovalni svet