TOLE BOM PA ŠE OBLEKLA

To bom še oblekla.


Kolikokrat sem si to obljubila, za en kup oblačil, ki so na koncu obstala točno tam, kjer sem jih pustila, zakopana in pozabljena na dnu omare.


Kar precej let nazaj sem bila na obisku pri sestri v Berlinu. Med podaljšanim vikendom sva obhodili mesto, obiskali muzeje in seveda kup trgovin, kjer sem v eni izmed njih našla “popoln plašč”. Zagledala sem ga v izložbi neke znane znamke in šla kar trikrat mimo, preden sem se odločila, da ga moram vsaj pomeriti, če si ga že ne morem privoščit. Vstopili sva v trgovino, kjer sem trgovko vprašala, če imajo tisti plašč iz izložbe v moji številki (omeniti moram, da me je bilo takrat konkretno manj). Prodajalka je prinesla plašč in meni so se oči kar zasvetile. Ko sem ga prvič pomerila, prisežem, da sem skoraj slišala rajsko glasbo. Dobro, malo pretiravam z rajsko glasbo, ampak plašč je bil res popoln - kot da je bil narejen zame. Ko sem ga oblekla, kar nisem mogla odvrniti pogleda od ogledala. Všeč mi je bila barva, tekstura, kako se mi je prilegal in predvsem dober občutek, ki sem ga imela, ko sem ga imela oblečenega.


Prodajalka je prinesla plašč in meni so se oči kar zasvetile. Ko sem ga prvič pomerila, prisežem, da sem skoraj slišala rajsko glasbo (vir: Pexels).

Na rokavu je imel listek s ceno, ki je bila precej visoka. V plašč sem bila že popolnoma zaljubljena, brez njega sploh nisem hotela domov. Saj vem, da je to malo dramatično, ampak na svojem računu sem imela skoraj točno toliko kot je stal plašč. Imela sem precejšnjo dilemo, ali naj ga kupim ali ne, razmišljala sem celo o seznamu s točkah za in proti nakupu. Plašč sem celo fotografirala s telefonom in sliko poslala domov, da je moj partner res videl kako unikaten je. Takrat so bili mobilni podatki dragi kot žafran.


Nakup je bil popolnoma nepredviden strošek, ampak sem se na koncu zanj vseeno odločila, ker sem se v tistem rjavem plašču počutila res izvrstno. Plašček pa sem nosila eno samo sezono.


Potem pa sem se začela pospešeno rediti, prišel je stres, prišla je naporna služba, potem še ena in še ena, pa nosečnost in depresija ter dokaj temno obdobje mojega življenja. Gumbki na plašču se, po tisti eni sezoni, niso več zapeli. V resnici so se vse bolj oddaljevali en od drugega, rokavi pa so bili zgodba zase, roke tudi dvignit nisem mogla, ne da bi me vse tiščalo in vezalo, zato sem ga pospravila v plastično vrečo na vrh omare, kjer je sedaj “doma” že skoraj dvanajst let.


Sem oseba, ki se ne naveže na veliko materialnih stvari, te mi v življenju ne pomenijo skoraj nič. Iz svoje mladosti oziroma najstniških let, imam eno samo škatlo spominkov in enako je tudi z oblačili. Imela sem obdobje, ko sem jih hranila, z mislijo, da mi bodo enkrat v prihodnosti še prav, oz. da jih bom oblekla, ko bom shujšala. Ampak moja teža je šla v obratno smer od mojih želja, ni se zmanjševala, ampak se je počasi in vztrajno večala. Oblačila, ki sem jih shranila za kasneje, ko shujšam, so se mi kar naenkrat resnično zamerila in večino sem jih podarila že leta nazaj. Ampak plašč, ta je pa ostal.


Vedno sem se rada lepo oblekla, seveda mi to ni ravno uspevalo v mojih najtežjih časih, ker sem kupovala oblačila samo in izključno zato, ker so mi bila prav. Zmaga je bila, če sem lahko zapela kavbojke, kaj šele, če sem lahko v njih udobno sedela. Navadila sem se, da sem skrivala preozke pasove hlač, navadila sem se, da sem raje nosila puloverje, kot kratke rokave, ker se mi je zdelo, da z njimi več skrijem in se niso tako zelo oprijemali telesa, kot lahke majice s kratkimi rokavi. Navadila sem se kupovati manjše čevlje, ker se nisem mogla sprijazniti s tem, da imam nogo tako veliko, da čevljev že davno nisem več dobila v navadni trgovini na ženskem oddelku. Smučarske hlače zame sploh niso obstajale, ker so velike številke tako redke kot roza avtomobili, sem in tja kakšnega vidiš, ni jih pa veliko. In ponavadi so zelo dragi.


Povsod sem iskala kompromise, pri vsem sem se mogla prilagoditi svoji teži in dejstvu, da za mojo številko v navadnih trgovinah res ni tako preprosto dobiti oblačil in čevljev. Seveda sem bila kdaj tudi uspešna in se mi je kje nasmehnila sreča, da sem dobila kakšen lep kos oblačila ali čevlje v moji velikosti. Sploh, ko sem dobila čevlje, ki so mi bili prav, sem takoj poklicala svoje domače in jim navdušeno opisovala. Razumem, da je to slišati malo smešno, ampak, na neki točki so to postale male zmage, ki so se mi pred tem zdele zelo samoumevne.


Končno se po dvajsetih izgubljenih kilogramih po polžje bližam temu, da bom lahko spet nosila tisti plašč, ki ga skrbno hranim že toliko let na vrhu omare. Tudi oblačila že brez večjih problemov najdem v trgovinah. Kdo bi si mislil, da je med njimi tudi kakšen par kavbojk, ki jih celo lahko zapnem. Sprejela sem dejstvo, da imam pač veliko nogo in si zato ne kupujem več premajhnih čevljev, našla sem celo nekaj spletnih trgovin, ki se ukvarjajo s prodajo večjih številk. Z izgubo kilogramov sem si omogočila, da se lahko oblačim tako kot meni odgovarja, da razvijam svoj stil oblačenja, na katerega sem ponosna, ker se skozi oblačila izražam.


Pred pisanjem tega zapisa sem odšla v omaro in poiskala vrečo s tistim rjavim plaščem ter ga oblekla. Gumbki so še vedno dokaj narazen, rokavi me še vedno tiščijo, vseeno pa mi je dal dodaten zagon, da nadaljujem s svojim hujšanjem, ker ga želim, oziroma ga bom, letos decembra oblekla za sprehod po mestu.


Torej, če boste v Ljubljani sredi decembra v res hudem rjavem plašču videli žensko z nasmehom od ušesa do ušesa, sem to jaz. Ustavite me, vas povabim na kuhančka.


39 views0 comments