Obsesivno-kompulzivna motnja je resna duševna težava, ki se navzven kaže v posebnih, kompulzivnih vzorcih vedenja. Takšni so na primer pretirano umivanje rok, izogibanje določenim predmetom, številkam, barvam, konstantno večkratno preverjanje stvari (na primer preverjanje, ali so vrata zaklenjena, ali so predmeti na polici poravnani, ali je luč ugasnjena). Ta motnja je tesno povezana z motnjami hranjenja, saj se obe motnji pogosto prepletata. Obsesivno-kompulzivna motnja se pri osebi z motnjo hranjenja lahko razvije kot nekakšen pripomoček blaženja napetosti. Da bi se znebila strahu pred hrano ali pa razbremenila napetost zaradi določenih živil, oseba z motnjo hranjenja lahko razvije rituale, ki imajo obsesivno – kompulziven značaj. Navzven takšna vedenja izgledajo nesmiselna in nepovezana, a imajo kljub temu neko podlago, ki ji lahko pripišemo vzrok in svojevtsen smisel. Vedenja so le vidni del težave s hrano, težave pa segajo mnogo globlje od vedenjskih vidnih vzorcev.
Obsesivno-kompulzivna motnja že po imenu sestoji iz dveh ključnih delov. Obsesije so vsiljive misli, ki imajo prisilno naravo. Ljudje nad takšnimi misli nimajo kontrole in jih običajno ne zmorejo nadzorovati ali prekiniti. Če se na začetku motnje pojavi določena misel, je značilno, da je teh misli čez čas vse več in so vse bolj omejujoče ter med seboj povezane. Novim strahovom se pridružijo dodatni strahovi, zato se poveča obseg stvari, katerim se posameznik izogiba oziroma vedenj, ki jih izvaja. Poglejmo primer deklice Maje, ki za obsesivno-kompulzivno motnjo trpi že od svojega 11. leta.
Maja je pridna učenka 5. razreda osnovne šole. Stara je 13 let. Težave so se začele po tem, ko ji je pri 11. letih poginil mucek. To je bila za Majo prva izkušnja s smrtjo od blizu. Nanj je bila izjemno navezana, zato jo je takšna izguba prizadela. Pri svojih 11 letih svojih čustev ni znala ustrezno pretvoriti v žalovanje, zato je negativna čustva potlačila. Čez čas je Maja pričela doživljati
občutke strahu vsakič, ko je zagledala kakšnega mačka, saj ga je povezovala s smrtjo. Pojavile so se prisilne misli, da mora nekaj storiti vsakič, ko sreča kakšnega mačka, saj se bo sicer nekaj hudega zgodilo njenim bližnjim. Da bi razbremenila napetost, je Maja vsakič, ko je zagledala mačka, odšla domov in si večkrat umila roke, saj je tako dobila občutek, da je iz sebe sprala spomin na mačke in primarno – odplaknila spomine na pogin svojega mačka. V njeni glavici so se tako ustvarile povezave med smrtjo in mački ter kasneje med umazanijo in mački. Vsakič, ko je videla kakšnega mačka je imela občutek, da prinaša nesrečo in da je umazan. Pričela se je izogibati tudi vsem predmetom, ki so bili povezani s številkami 1, 2 in 4, saj imajo mački 1 rep, 2 ušesi in 4 tačke. Tako je vedno pojedla 5 piškotov in nikakor 1, 2 ali 4. Spila 3 decilitre soka, ki ga je natančno odmerjala. Če je prehodila 4 stopnice, se je vrnila in jih prehodila še enkrat, da jih je na koncu prehodila 8 ali pa je kakšno preskočila zato, da jih je na koncu prehodila takšno število, ki ni bilo povezano z mački. Težava je postala vidna takrat, ko sploh ni več zmogla hoditi v šolo in normalno funkcionirati. Pojavil se je izjemen strah pred ocenami, saj je želela dobiti same petice in doživela panični napad vsakič, ko je dobila ocene 4, 2 ali 1. Starše je prosila, da ji napišejo opravičilo in da večino dni preživi doma, v svoji sobi, kjer je imela vse organizirano tako, da so bili na policah in v omarah vedno skupaj 3 predmeti. Če jo je mama poslala v trgovino po 4 žemlje ali 2 banani, je vedno povedala, da je listek izgubila in po pomoti prinesla drugačno količino. Imela je namreč občutek, da bo izgubila nekoga izmed svojih bližnjih, če bo prinesla domov 1, 2 ali 4 predmete. Pravi zlom je Maja doživela tistega dne, ko so sosedi dobili novega mačka, to je bilo dve leti po tem, ko je izgubila svojega. Maja se je zaprila v svojo sobo in zaprla okna tako, da mačka ni mogla videti, saj ni več zmogla obvladovati vseh negativnih misli in čustev, ki so se pojavila vsakič, ko je videla sosedovega mačka. Starši so ji skušali pomagati in jo izvabiti iz sobe, a neuspešno. Takrat so odšli po pomoč k osebnemu zdravniku, ki jih je napotil k psihiatru in jim pojasnil, da Maja trpi za obsesivno-kompulzivno motnjo in potrebuje strokovno pomoč.
Znanstveniki si še danes niso enotni, zakaj točno pride do obsesivno-kompulzivne motnje. Delno pripisujejo vpliv dednim dejavnikom. Ta motnja je del nevrobioloških bolezni in prizadene tiste predele možganov, ki so odgovorni za določene dele možganov, ki so povezani z družbenimi vedenji in regulacijo čustev. Za osebe z obsesivno-kompulzivno motnjo je najtežje spoznanje, da jim pravzaprav lastni možgani pošiljajo napačna sporočila. Kako torej sprejeti dejstvo, da samemu sebi ne moreš verjeti? Prav zaradi takšnega nasprotja je osebam z obsesivno-kompulzivno motnjo težko razložiti, kakšno težavo imajo, še posebej, če gre za otroke, ki duševne stiske še težje razumejo in nanje niso sposobni gledati z distance. Te osebe čutijo prisilo, da nekaj morajo narediti, saj se bo sicer zgodilo nekaj slabega. To prisilo dojemajo kot del sebe, zato težko prekinejo začaran krog prisilnih misli in dejanj. Ker je teh prisilnih misli vse več, oseba dejanja za sprostitev napetosti – kompulzije, izvaja vedno pogosteje. Ker imajo misli določeno podlago v možganih, se z nenehnim izvajanjem ritualov še okrepijo in zakoreninijo. Na dolgi rok jih je zato še težje omiliti in odpraviti.
Prisilne misli povzročajo hude občutke strahu, saj se mislim neredko vsiljujejo podobe – slike, kaj se bo zgodilo, če oseba ne bo izvedla kompulzivnega dejanja. To postane tako omejujoče, da se misli in podobe vsiljujejo tekom celega dneva in postopoma pri vseh dnevnih obveznosti. Oseba ne zmore več funkcionirati v družini, šoli in družbi, zato opusti socialne aktivnosti in večino dneva podredi izvajanju ritualov. Obsesivno – kompulzivna motnja zato pogosto postane kronična, okrevanje pa traja vsaj toliko časa, kolikor je bila motnja prisotna. Predpogoj za obvladovanje obsesivno-kompulzivne motnje je obvladovanje ankzioznosti in njeno prepoznavanje. Ko se oseba zna soočiti z občutki anksioznosti, jih lažje prepozna in obvlada ter se kasneje sooči z obsesivnimi mislimi. Večina ljudi se zmotno osredotoča na preprečevanje vedenja – kompulzivnih dejanj, ki pa so sekundarnega pomena. Potrebno se je osredotočiti na izvor in blaženje obsesivnih misli, ki sprožajo vedenje. Samo preprečevanje dejanj povzroča še večjo in hujšo stisko, povečuje občutek tesnobe in strahu in je zato neuspešna strategija za okrevanje.
Obsesivne misli in kompulzivna dejanja se zelo pogosto pojavijo pri osebah z motnjami hranjenja. Osebe z motnjami hranjenja pogosto razvijejo strah pred specifičnimi živili, pred kombinacijami živil, njihovimi barvami, imeni, okusi, skupinami ipd. Obsesivne misli, ki se pojavljajo ob hrani, povzročijo neprijetna čustva, strah, tesnobo, zato jih oseba z motnjami hranjenja blaži s kompulzivnimi dejanji. Tako se začne izogibati določeni barvi živil (npr. ne uživa nobenih oranžnih živil), določenim številkam (npr. ima občutek, da ne more pojesti lihega števila jagod – npr. 3 jagod, ampak vedno 4 ali 6 jagod), kombinacijam živil (npr. nikoli ne kombinira korenja in solate, saj verjame, da se bo ob takšni kombinaciji zredila, če pa bo pojedla paradižnik in korenje pa se ne bo zredila). Pogosto pride do prepletanja različnih obsesivnih misli in izogibanja številnim številčnim, barvnim ter drugim kombinacijam. Preplet dveh motenj tako dodatno močno oteži življenje, saj je življenje z dvema motnjama zelo omejujoče. Prav tako je pri takšnih kombinacijah daljše okrevanje, potrebno pa je veliko poguma in volje, da se oseba sooči s strahovoma dveh motenj – torej strahu pred učinkom hrane na telo (npr. strahom pred pridobivanjem teže) in strahu pred uporabo hrane (npr. kombiniranjem živil). Okrevanje mora biti seveda postopno in zajemati takšne cilje, ki so za osebo realni, dosegljivi in niso previsoki.
Maja iz naše zgodbe je po pogovoru s starši obiskala psihosocialnega svetovalca, s katerim sta analizirala dogodke iz preteklosti in skušala najti vzroke za njene strahove. Naučil jo je prepoznavanja obsesivnih misli in ji pojasnil, da takrat, ko se misel pojavi, ni treba storiti popolnoma nič. Namesto, da se zateka v kompulzivna vedenja, je bolje, da misli enostavno prepusti, da steče skozi možgane. Tako misli na dolgi rok izgubijo svojo moč in postanejo nepomembne, posledično pa se zmanjša tudi število vedenj, v katere bi bila oseba prisiljena skozi svoje misli. Maja se je z rednim obiskovanjem svetovanj naučila, da prepozna škodljive misli in da mački ne pomenijo nujno nekaj slabega. Takšno povezavo so ustvarili samo njeni možgani, saj je bila to strategija za soočanje s hudo izgubo, ki je kot otrok ni znala predelati. Počasi je opustila tista vedenja, ki so se pojavila najkasneje in čez leto dni opustila tudi tista, ki so se pojavila najprej. Strah in tesnoba sta bila prisotna vsakič, ko ni storila nečesa, za kar je imela občutek, da mora storiti, saj se bo sicer njenim bližnjim zgodilo nekaj slabega. Poleg tega je obiskala tudi psihiatra, ki je je predpisal antidepresive, ki so dodatno ublažili dogajanje v možganih in zmanjšali reakcije panike in napetosti.
Kljub kronični naravi je obsesivno-kompulzivna motnja ozdravljiva, še posebej takrat, ko ima oseba močan občutek moči in voljo, da stvari spremeni kljub temu da spremembe prinašajo strah in negotovost. Takšna motnja vzame veliko energije in časa ter osebo prikrajša za hobije in aktivnosti, ki jih je pred tem imela najraje. Vztrajati je vredno in trud na dolgi rok nedvomno prinese nove rezultate, sprostitev in umirjenost.
