Anoreksija, v nasprotju z množičnim prepričanjem, ni bolezen post-modernega časa, temveč je prve zapise o njej moč najti že v helenističnem obdobju. "Sveta anoreksija", "bolezen nervoznega hranjenja", so le nekateri izrazi, s katerimi so v preteklosti imenovali anoreksijo nervozo.
Izraz »anoreksija« izvira iz grškega jezika in pomeni »brez apetita«. Primeri anoreksije ali samoizstradanja se v zgodovinskih knjigah pojavljajo sporadično, navadno v obdobjih večjega družbenega obilja, medtem ko navidezno izginejo v obdobjih lakote in/ali vojn. Tudi samo razumevanje anoreksije in kontekst njenega razlaganja sta se skozi čas dramatično spreminjala. Prav zgodovinsko ozadje anoreksije, kot oblike verske prakse za doseganje duhovne čistosti, je v veliki meri prispevalo k njenemu današnjemu razumevanju.
Prvi opisi anoreksije v zahodni kulturi segajo že v obdobje srednjega veka (5. -15. stoletje). Ekstremno stradanje in dolgotrajno zavračanje hrane je med takratnimi evropskimi, katoliškimi vernicami veljalo za cenjeno versko prakso, namenjeno doseganju duhovne čistosti. »Sveta anoreksija« ali anorexia mirabilis je bila, tako kot danes anoreksija nervoza, življenjsko nevarna motnja hranjenja, vendar je v srednjeveških družbah niso tako razumeli. Ravno nasprotno, veljala je za koristni način očiščenja ženskega telesa, doseganja večje povezanosti z bogom in znak globoke verske vdanosti. Zaradi posledic pogostih in skrajnih postov je še kot mlada umrla hči ogrskega kralja Marjeta Ogrska. S tem je med katoliškimi vernicami in nunami takratnega časa sprožila val primerov »svetega postenja«, ki so se nemalokrat končali s smrtjo. Mnoge pobožne ženske, ki so umrle zaradi posledic »svete anoreksije«, so po njihovi smrti slavili in občudovali njihovo duhovno moč. Povzdignili so jih v svetnice, kakor kaže tudi primer Svete Katerine Sienske, ki jo je papež Pij II leta 1461 proglasil za svetnico. Čeprav so bili znaki anorexie mirabilis ali »svete anoreksije« enaki znakom anoreksije nervoze, kot jo poznamo danes (zavračanje hrane, stradanje, podhranjenost, izjemna suhost), je gonilo njunega nastanka precej drugačno. Kljub temu pa so mnogi mnenja, da gre za isto bolezen v različnih kulturnih kontekstih – doseganje »duhovne popolnosti« je nadomestila želja po doseganju »telesne popolnosti«.
Anoreksija, takrat še imenovana »bolezen hiranja« je bila prvič uradno opisana in diagnosticirana kot bolezen v 80. letih 16. stoletja. Angleški zdravnik dr. Richard Morton je leta 1686 opisal primer dvajsetletnega dekleta kot »okostnjak oblečen v kožo«. Dekle je domnevno umrlo dve leti kasneje, ob tem pa je Morton navedel, da jo je »njena žalost povsem dobesedno razžrla«. Tri leta kasneje je opisal še dva primera bolezni, ki jo danes poznamo pod imenom anoreksija nervoza. Šlo je za primera deklice in dečka, ki sta brez očitnega fizičnega vzroka izgubila apetit in pričela postopoma hirati. Morton je njuno bolezen poimenoval »bolezen nervoznega hranjenja«.
Sir William Gull je bil prvi, ki je skoval izraz "anoreksija nervoza".
Ponovni zapisi o anoreksiji podobni bolezni se pojavijo skoraj dvesto let kasneje. Čeprav anoreksija ali »bolezen hiranja«, kot so jo takrat najpogosteje imenovali, še ni bila širše poznana, je za njo nedvomno trpela Elizabeta Bavarska. Avstrijska cesarica in madžarska kraljica, soproga cesarja Franca Jožefa I, bolje poznana pod nadimkom Sissi je bolestno skrbela za svojo lepoto, po kateri je poznana še danes. Zaradi ohranjanja lepote in mladosti se je pogosto posluževala strogih diet ter obsedeno telovadila. V vseh palačah si je dala namestiti različne telovadne naprave, pogosto pa je jedla le pomaranče in pila mleko. Bila je velika in pogosta uporabnica odvajal. Poznana je bila po svoji izjemno vitki postavi in drobnem pasu, ki naj bi meril manj kot 50 cm.
Zdravnik angleške kraljeve družine, Sir William Gull je bil prvi, ki je skoval izraz »anoreksija nervoza«. Leta 1873 je tako prvi anoreksijo opisal kot bolezen, drugačno od verske histerije ali biološko pogojenih prehranskih problemov. Čeprav je bil mnenja, da je anoreksija nervoza posledica spremenjenega duševnega stanja osebe, teh oseb ni imel za nore. Zdravil jih je s pomočjo prisilnega hranjenja, učenja moralnih naukov ter uvedbe spremembe okolja. V istem obdobju je francoski psihiater Ernest Charles Lasegue anoreksijo opisal iz socio-psihološkega vidika in pri tem poudarjal ključno vlogo družine. Trdil je, da je anoreksija bolezen premožnejšega družbenega razreda, kjer je nenehno prisotna obilica hrane. Zavračanje hrane pri otrocih je razumel kot obliko upora zoper stres, ki ga je sprožalo pričakovanje, da morajo otroci ob obrokih vselej sprazniti svoj krožnik. Ob tem je še dodal, da je anoreksija pogosta pri ženskah, ki so nezadovoljne s svojimi utesnjujočimi življenji, pa svojih čustev ne morejo izraziti drugače, kot z zavračanjem hrane.
V začetku 20. stoletja je anoreksija veljala za bolezen, ki jo povzroča hormonsko neravnovesje in pomanjkanje endokrinih hormonov. Z odkritjem Simmondove bolezni (huda splošna telesna oslabelost) leta 1914, je obveljalo prevladujoče mnenje, da je anoreksija v resnici posledica pomanjkljivega delovanja hipofize. Šele s študijo primera Ellen West v 30. letih 20. stoletja je medicinska skupnost pričela z razlaganjem anoreksije kot bolezni, ki ima tudi psihološke in čustvene razloge. Ellen West (1888–1921) je bila pacientka znanega psihiatra dr. Ludwiga Binswangerja, ki je trpela za anoreksijo nervozo. V svojih zapisih je opisala svoj dolgoletni boj z boleznijo, svojo obupno obsedenost s hrano in suhostjo, izjemnim strahom pred rejenjem, ki je na koncu vodil v samomor.
V 40. letih 20. stoletja je bila anoreksija kot prva motnja hranjenja uvrščena v Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj in sicer kot oblika nevrotične motnje. V 60. letih so jo preklasificirali kot motnjo, katere gonilo je želja po suhosti in ki se osredotoča na težo.
Ameriška psihoterapevtka nemških korenin Hilde Bruch, je v 70. letih 20. stoletja s svojim delom pomembno vplivala na razumevanje moderne anoreksije nervoze. S knjigo »Zlata kletka« je postala ena prvih, ki je problematiko motenj hranjenja izpostavila kot resen in naraščajoč družbeni ter zdravstveni problem. Film z naslovom »Najboljša deklica na svetu« (ang. The Best Little Girl in The World, 1985) je povprečnemu gledalcu omogočil vpogled v psiho in življenje nekoga, ki se bori z motnjo hranjenja. Še istega leta je k večji prepoznavnosti problematike motenj hranjenja v družbi opozorila smrt znane pop pevke in skladateljice Karen Carpenter iz skupine The Carpenters. Karen je pri 32 – ih letih umrla zaradi odpovedi srca, ki je nastopila kot posledica dolgoletne anoreksije.
Danes anoreksijo nervozo, tako kot še druge motnje hranjenja, razumemo kot samostojne in hude psihiatrične motnje. Peta izdaja Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj, DSM-5 anoreksijo opredeljuje kot hudo obliko motnje hranjenja, za katero je značilen skrajen strah pred pridobivanjem teže. Čeprav je današnje razumevanje anoreksije drastično drugačno od njenega nekdanjega povezovanja z religijo in duhovnostjo, pa jo mnogi še vedno prepogosto zbanalizirajo na golo željo po telesni popolnosti in kontroli.