ZGODOVINA BULIMIJE - MOTNJE HRANJENJA SKOZI PRIZMO ČASA (3.DEL)

Beseda bulimija, tako kot anoreksija, izvira iz grščine in v dobesednem prevodu pomeni »volovska lakota«, vendar se v vsakdanjem jeziku pogosteje uporablja izraz »volčja lakota«. Čeprav je bila bulimija nervoza prepoznana kot bolezen šele v 20. stoletju, je iz zgodovinskih zapisov razvidno, da so bili vedenjski vzorci značilni zanjo prisotni že v starodavnih kulturah. V antičnem Egiptu so zdravniki »čiščenje telesa« z bruhanjem predpisovali kot tridnevno, mesečno prakso z namenom ohranjanja zdravja. Hrana je namreč takrat veljala za sam izvor najrazličnejših bolezni. Tudi v antičnem Rimu se je, v nasprotju s splošnim prepričanjem, bruhanje predpisovalo le kot oblika zdravljenja, ki se ni izvajala dnevno (dnevno bruhanje kot način zdravljenja so si lahko privoščili le najbogatejši). Tak primer razkošja sta bila požrešna in morbidno debela rimska cesarja Klavdij in Vitelij, ki sta z bruhanjem po prenajedanju naredila prostor za novo prenajedanje. Zmotno je tudi popularno prepričanje, da so imeli bogatejši Rimljani posebne sobe, namenjene le bruhanju po obilnih obrokih in popivanjih (t.i. vomitorium). Vomitoriji so bili v stari rimski arhitekturi v resnici obokani vhodi v amfiteatru ali stadionu, ki so bili zasnovani tako, da so zagotavljali hitro izstopanje (»bruhanje«) velikih množic na/v amfiteatre ali stadione.

Vomitoriji v času starega Riman, iso imeli nobene zveze z bruhanjem.

Znaki bulimije so zanesljivo prvič opisani v srednjem veku in sicer med pripadniki višjega sloja, ki so med obroki bruhali zato, da so nato lahko zaužili še več hrane.


Na prelomu 20.stoletja, se je bulimija (prenajedanje) razumela kot simptom drugih bolezni, vendar redko v smislu nadzorovanja telesne teže. Bruhanje in uporaba odvajal sta bila razumljena kot posledica prebavnih težav pri anoreksičnih osebah in ne kot drugačna metoda nadziranja telesne teže. Leta 1903 je Pierre Janet, francoski psiholog in psihoterapevt, podal verjetno prvi, natančni opis primera bulimije. V svoji študiji primera govori o dvaindvajsetletnem dekletu po imenu Nadia, uspešni umetnici in glasbenici iz premožne družine. Nadia mu je zaupala, da se sramuje svojega razvijajočega telesa, predvsem pa je izrazila strah, da postane »debela« tako kot njena mati. Janet Nadio opiše kot dekle, pri kateri se epizode volčje lakote izmenjujejo z obdobji samostradanja. Zapisal je še, da po fazi prenajedanja, Nadia občuti veliko obžalovanje in močno povečano željo, da se prisili nazaj k »asketskemu« načinu hranjenja.


Leta 1930 je Klinika Mayo objavila rezultate dvanajst letne študije, ki je proučevala vedenje anoreksičnih pacientov. Izsledki so pokazali da 55 – 65% udeležencev raziskave uporablja samoizzvano bruhanje kot način zmanjševanja občutka strahu povezanega s težo. Leta 1932 je Mosche Wulff objavil primer »Pacientke D«, ki je epizode prenajedanja zamenjevala z obdobji bruhanja in postenja.


Bulimija dolgo časa ni bila prepoznana kot samostojna bolezen. Njeno priznanje v medicinskih krogih je posledica prizadevanj feminističnih gibanj in kulturologov v 70. letih 20. stoletja. Ti so vzorce »prenajedanje in bruhanje«, prisotnimi med normalno težkimi ženskami poimenovali »bulimareksija«. Leta 1976 je psihiater in profesor na Oxford univerzi, Christopher Fairburn, začel proučevati bulimijo in razvijati različne oblike terapij zanjo. Bulimijo nervozo je kot motnjo hranjenja prvi opisal šele Gerald Russell leta 1979. Poudaril je, da gre za »zloveščo različico anoreksije nervoze«. V svoji objavi je razkril izsledke proučevanj 30 primerov pacientov, ki so poročali »o simptomu samoizzvanega bruhanja kot načina zmanjševanja posledic prenajedanja«. Bil je mnenja, da je bulimija nervoza bolezen, povezana s kulturo časa, v katerem se pojavlja. Iz tega razloga ni verjel, da je šlo pri zgodovinskih primerih prenajedanja in bruhanja resnično za bulimijo.

Twiggy je kot manekenka v 60.letih 20.stoletja zaslovela s svojo suho postavo.

Leta 1980 je bila bulimija nervoza uvrščena v takratni seznam duševnih motenj. Kot posledica, je število zabeleženih primerov bulimije nervoze skokovito naraslo. Leta 1991 je bila objavljena raziskava o pogostosti bulimije med populacijo za obdobja pred 1950, med 1950 in 1959 ter po letu 1959. Razkrila je, da je tveganje za pojav bulimije nervoze pri ljudeh, rojenih po letu 1959 bistveno večje, kot pri drugih dveh obdobjih. Najverjetnejši razlog zato, je bila naraščajoča popularnost suhega ženskega telesa kot lepotnega ideala.


Danes bulimijo nervozo razumemo kot resno in potencialno življenjsko ogrožajočo bolezen, ki prizadene od 1 – 4 % ženske populacije. Pogostost pojavnosti bulimije med moškimi je bolj kot ne neznana, vendar drži, da je le ta pri moških bistveno manj pogosta kot pri ženskah. Ne glede na spol prizadete osebe pa velja izpostaviti, da gre pri bulimiji za več kot le nezdrav odnos s hrano. Gre za način, s katerim se oseba spopada z nerazrešenimi čustvi, stresom ali so obstoječimi duševnimi težavami.



44 views0 comments

Related Posts

See All