Ljudje se med seboj razlikujemo po različnih navadah. Vsi ne živimo enakega življenjskega stila, zato tudi nimamo enakih stališč, prepričanj o svetu, še posebej raznolike navade pa lahko najdemo na področju prehranjevanja. Med vsemi praksami, lahko najdemo tudi takšno, ki vključuje zgolj prehranjevanje s surovo prehrano, to je presnojedstvo.
Kaj je presnojedstvo
Gre za obliko prehranjevanja s surovo hrano, torej takšno hrano, ki ni kuhana ali predelana. Vključuje predvsem prehranjevanje z obroki iz sadja, zelenjave, oreščkov, semen, jajc, rib, mesa in mlečnih izdelkov. Vključuje tudi preprosto predelano hrano, kot so različne vrste kaljenih semen, sir in fermentirano hrano, kot so jogurti, kefir, kombuča ali kislo zelje, vendar na splošno ne živil, ki so bila pasterizirana, homogenizirana ali proizvedena z uporabo sintetičnih pesticidov, gnojil, topil in aditivov za živila. Večina od nas je še vedno navajena hrano tako ali drugače obdelovati – kuhati, peči, cvreti ali pa smo navajeni uživati že predelana živila, kot so na primer kruh, sir, piškoti, juhe, jogurti ipd. Ljudje si presnojedstvo lahko predstavljajo na različne načine, saj nekateri jedo predvsem surovo zelenjavo, sadje, oreščke in stročnice, drugi pa vključujejo tudi surova jajca, surove ribe, sušeno meso in nepasterizirane in nehomogenizirane mlečne izdelke ter mleko. To, da presnojedci ne jedo predelane in toplotno pripravljene hrane, večina ve, dodati pa je treba, da presnojedci ne vključujejo tudi rafiniranih olj, namizne soli, rafiniranih sladkorjev, moke, kave in čaja. Običajni načini priprave surove hrane vključujejo: namakanje fižola in zrn v vodi, uživanje kaljenih zrn, sušenje ali dehidriranje sadja sočenje sadja in zelenjave ali pripravo smutijev.
Veganstvo in presnojedstvo
Veganstvo je filozofija in način življenja, ki želi izključiti – kolikor je to mogoče in izvedljivo – vse oblike izkoriščanja in okrutnosti do živali za hrano, obleko ali kakršnekoli druge namene. Posledično spodbuja razvoj in uporabo alternativ brez živali, ki so v korist živali, ljudi in okolja. V prehranskem smislu označuje prakso opuščanja vseh izdelkov, ki so v celoti ali delno pridobljeni iz živali. Ta način življenja izključuje uživanje živalske hrane, kot so meso (vključno z ribami, školjkami in žuželkami), mlečni izdelki, jajca in med – ter izogibanje materialom živalskega izvora, izdelkom testiranim na živalih in mestom, kjer se živali uporabljajo za zabavo (rawveganginger.com).
Ko gre za presno vegansko prehrano, se lahko ljudje počutijo omejene, saj so omejeni le na sveže sadje, zelenjavo, oreščke, semena, morsko zelenjavo in dehidrirano hrano. Svet v katerem živimo, ne podpira vedno tega načina prehranjevanja. Na dieti s presno hrano je zelo enostavno premalo jesti, zato ni dobro tvegati svojega zdravja zato, da bi jedli le presno. 100 % surovo ni vedno 100 % zdravo in zagotovo ni za vsakogar. Več surove hrane kot nekdo uživa, več koristi naj bi občutil (rawveganginger.com). Vendar v praksi ni nujno vedno tako. Pri veganstvu obstajajo pasti, ki jih prinašajo družbena omrežja, saj se na njih pogosto zdi, da vsi jedo presno in da ne uživajo ničesar drugega. Nenehno primerjanje sebe z drugimi, ki so že vrsto let v takšnem življenjskem slogu, lahko škoduje samozavesti in lahko celo ustvari še bolj neurejene vzorce prehranjevanja. Pri tem pridemo do dileme, ali je presnojedstvo kot edina oblika prehranjevanja res zdrava in ali lahko meji ali celo pomeni motnjo hranjenja?
Ali gre za motnjo hranjenja?
Veganstvo in presno veganstvo samo po sebi nista motnji hranjenja, lahko pa v nekaterih lastnostih spominjata na ortoreksijo in prinašata celo enake posledice. Obstaja veliko veganov in presnih veganov, ki nimajo težav z zdravjem. Prav tako pa obstaja veliko takšnih, ki jih imajo. Pod besedo ortoreksija si pogosto predstavljamo nekoga, ki uživa izključno zdravo in biološko neoporečno hrano, kar ima za posledico podhranjenost in pomanjkanje številnih mineralov. Nekdo, ki uživa presno hrano pa ima lahko zelo podoben jedilnik, vendar je zagotovo ta jedilnik bolj pester, raznolik, z večjimi obroki. Presna hrana ne pomeni nujno, da bo oseba shujšala, saj se lahko na primer zredimo tudi od velike količine oreškov. Na splošno ljudje, ki jedo presno hrano v veliki večini nimajo težav z motnjami hranjenja, je pa potrebno biti pozoren na to, da takšna hrana ne prinese premajhne količine energije, kalorij in s tem hujšanja ter posledic za zdravje.
Druga razlika med presnojedci in ljudmi z ortoreksijo je izrazit strah pred hrano in med veliko skrbjo, kako bo hrana vplivala na zdravje, ki ga osebe z ortoreksijo občutijo. Obema je skupno to, da obe skupini uživata večinoma zdravo hrano, ki vključuje veliko sadja in zelenjave in da je to neke vrste način življenja. Kljub temu da je ortoreksija motnja, torej nekakšna zdravstvena težava, ta pogosto postane dolgotrajna in se spremeni v način življenja, obsedenosti z zdravo prehrano. Osebe z ortoreksijo razmišljanju o hrani posvetijo ogromno časa, so s tem obsedene, med tem ko to za presnojedce ne velja. Seveda pa je možna kombinacija obojega, saj številne osbe z ortoreksijo jedo presno.
Negativen vpliv družabnih omrežij
Problem v zadnjem času prinašajo tudi družabna omrežja, ki dajejo vtis, da vsi jedo zdravo, nemalokrat tudi presno. Prav tako imenovani vplivneži pa so tisti, ki prikazujejo izjemno omejujoče in majhne obroke, promovirajo nekakšna postenja s sokovi, vodo in uživanje zelo omejene količine presne hrane. S tem, ko na svojih kanalih prikazujejo slike svojih obrokov, dajejo vtis, da preko celega dne uživajo zgolj zdravo hrano v majhnih količinah. V resnici noben od nas ne ve, kaj so pojedli v resnici in kakšna je bila količina hrane. Če v instagram vtipkamo oznako #rawveganism bomo našli večino slik izjemno suhih oseb. Številni od njih imajo tudi slike, kako so s takšno dieto drastično shujšali in delijo nasvete naprej, kako bi tudi sledilci lahko to dosegli.
Presnojedstvo in ortoreksija sta torej dva različna pojma, ki se v nekaterih značilnostih prekrivata, a ju ne moremo enačiti. Razlika je predvsem v tem, da gre pri ortoreksiji za doživljanje številnih globljih stisk in občutkov o telesu, ki se navzven kažejo z omejevanjem hrane. Pri NEDA (National Eating Disorders Association) ugotavljajo, da se je oblka motenj hranjenja oz. prehranjevanja skozi čas precej spremenila. Pravijo, da vse manj ljudi verjame v nekakšne čudežne diete in da so le-te zamenjale drugačne omejevalne prakse. Včasih je veliko ljudi hujšalo tako, da so manj jedli in izločali živila, ki so bogata z energijo. Danes so prakse predvsem take, da ljudje »okrivijo« določeno živilo za svojo težavo in se mu potem izogibajo. Tako na primer številni ne jedo glutena, mleka in mlečnih izdelkov, sladkorja, maščob, čeprav za to nimajo nikakršne znanstvene podlage. Tudi k takšnim izločanjem močno spodbujajo vplivneži na družabnih omrežjih s svojimi zgodbami, kako so iz prehrane izločili gluten in se sedaj počutijo povsem drugače.
Presnojedstvo samo po sebi nikakor ni oblika motenj hranjenja. Nekdo lahko uživa presne obroke, vendar ni v celoti presnojedec. Ni nujno, da vedno uživamo samo predelano hrano. Včasih se bolje počutimo, če pojemo kaj surovega, presnega, saj je to za naš organizem vsekakor koristno. Težko pa je postaviti mejo, kje je nekaj zdravo in od kje naprej ni več. Dileme, ali je čisto presnojedstvo zdravo, so vsekakor aktualne in pri odločitvi za izključno presno hrano mora presoditi vsak sam. Vsekakor pa je potrebno biti zelo pozoren takrat, ko nekdo pri izbiri živil postane izjemno omejujoč in pri tem vidno doživlja tudi duševno stisko, saj to lahko prinese resne zdravstvene posledice.