ALI SO NEKATERI RES NAGNJENI K ZASVOJENOSTI?

Danes pogosto zasledimo izraz oseba, nagnjena k zasvojenosti (ang. addictive personality), ki je postal kliše in je pogosto narobe razumljen. Večina ljudi si pod terminom odvisna osebnost predstavlja osebo, ki je odvisna od alkohola, drog ali drugih substanc. V resnici so osebe, ki so nagnjene k zasvojenosti, nagnjene k veliko širšemu spektru kemičnih ali nekemičnih odvisnosti. Pravzaprav je zasvojen lahko vsak. Res pa je, da so nekatere osebe, zaradi svojih značilnosti, bolj nagnjene k razvoju zasvojenosti oz. imajo večje tveganje za razvoj zasvojenosti. V nadaljevanju predstavljamo značilnosti oseb, ki so nagnjene k zasvojenosti in zato označene kot tiste, ki so nagnjene k zasvojenosti. Zasvojenost je kompleksen pojem. Zdravniška stroka jo opredeli kot kronično bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Nedelovanje teh sklopov nevronskih povezav se kaže na biološki, duševni, družbeni in duhovni ravni. Izraža se v posameznikovi patološki potrebi po ugodju in/ali sprostitvi ob uživanju snovi in izbiri določenih vedenj. ASAM (American Society of Addiction Medicine), 2011. Če se zasvojenost tako zelo tiče možganov, ali potem na njen razvoj res vplivajo osebnostne značilnosti?


Pojem in vrste zasvojenosti


Da bi bolje razumeli tip osebnosti, ki je nagnjen k zasvojenosti, lahko pogledamo primer nakupovanja. Vsak od nas je lahko zasvojen s čimerkoli – z nakupovanjem, igranjem igric, z mobilnimi telefoni, z igrami na srečo, s športom ipd. Pri nakupovanju so med kupci velike razlike. Nekaterim je nakupovanje odveč in se težko odpravijo v trgovino takrat, ko potrebujejo nova oblačila. Drugi nakupujejo z veseljem, a se zavedajo, da lahko porabijo omejeno količino denarja in zato kupijo tisto, kar potrebujejo. V tretjo skupino ljudi pa spadajo tisti, ki se nakupovanju ne morejo upreti in nakupijo bistveno več stvari, kot jih potrebujejo. Takšni ljudje se ne morejo ustaviti le pri eni majici in enemu paru hlač, temveč kupijo ogromno število razilčnih kosov oblačil, tudi takrat, ko jih ne potrebujejo. Še več, tudi takrat, ko nimajo dovolj sredstev, se nakupovanju ne zmorejo upreti in skušajo najti načine, da bi lahko nakupovali naprej. Praktično nikoli ne zapustijo trgovine, brez, da bi kaj kupili. V tem primeru pogosto govorimo o tipu osebnosti, ki je nagnjena k razvoju zasvojenosti in je zasvojenost tudi razvila. To naj bi bil odvisni tip osebnosti.


Zasvojenost je stanje, ki vpliva na telesno in duševno stanje zasvojenega, prizadene njegove odnose z okolico in njegovo ustvarjalnost ter pusti posledice tako v družini zasvojenega kot v širši okolici. O njej govorimo, ko se določen vedenjski vzorec prične ponavljati iz dneva v dan in postane središče razmišljanja in dogajanja v življenju zasvojenega posameznika. Mednarodna klasifikacija bolezni MKB-10 pozna zgolj tradicionalne (kemične) oblike zasvojenosti, kot so z zasvojenost z alkoholom, prepovedanimi drogami in tobakom. Vedenjskih oziroma nekemičnih zasvojenosti v tej klasifikaciji ni, od leta 2010 pa so kot posebna kategorija uvrščene na seznam diagnoz DSM 5 (Diagnostic and Statistic Manual of Mental Disorders, ki ga izdaja Ameriška psihiatrična zveza); hazardiranje oziroma zasvojenost z igranjem iger na srečo kot posebna zasvojenost, ostale pa še niso klasificirane kot posebne zasvojenosti s strani medicine ali psihiatrije. Ameriško združenje za medicino zasvojenosti ASAM (American Society of Addiction Medicine) je leta 2011 objavilo novo opredelitev zasvojenosti, s katero poudarja, da gre za kronično motnjo v delovanju možganov in ne samo za vedenjsko težavo, ki je posledica pretiranega uživanja alkohola, mamil, predajanja igram na srečo ali spolnosti. Zasvojenost je predvsem kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Moteno delovanje teh sklopov nevronskih povazav se kaže na biološki, duševni, družbeni in duhovni ravni. Izraža se v posameznikovi patološki potrebi po ugodju in/ali sprostitvi ob uživanju snovi in izbiri določenih vedenj (NIJZ).


Struktura osebnosti je kompleksna stvar, zato ne moremo govoriti o enem samem tipu osebnosti. Lahko pa govorimo o dejavnikih, ki pripomorejo k nastanku zasvojenosti.


Dejavniki, ki pripomorejo k nastanku zasvojenosti


Prvi dejavnik, ki pripomore k nastanku zasvojenosti, je genetika. Študije so pokazale, da je genetika odgovorna za približno polovico zasvojenosti, ki so se zares razvile. Vsekakor pa genetske preddispozicije ne pomenijo, da se o neka zasvojenost zares razvila. Drugi pomemben dejavnik je okolje, v katerem živimo. Če živimo v visoko tveganem okolju, kjer ima eden ali več družinskih članov eno ali več oblik zasvojenosti, je možnost za razvoj zasvojenosti večja. Vendar pa družina ni edina socialna skupina, ki vpliva na vedenje. Prav tako so pomembni prijatelji, vrstniki, sošolci, sodelavci, ki prav tako lahko na razvoj zasvojenosti delujejo spodbujevalno ali zaviralno. Če se na primer mladostniki v obdobju adolescence družijo z vrstniki, ki so zasvojeni, je večja možnost, da bodo zasvojenost razvili tudi sami. Tretji pomemben dejavnik sta duševno zdravje in čustveno stanje. Pri tem ima pomembno vlogo izpostavljenost stresu, saj je stres pogost dejavnik, ki pripomore k razvoju zasvojenosti. Osebe, ki so pogosto pod stresom, razvijejo vedenja, ki jih pomirjajo, saj na ta način blažijo negativne občutke, ki jih stres povzroča. Prav to pa predstavlja visoko tveganje za razvoj zasvojenosti. Zadnji dejavnik, ki prav tako pomembno vpliva na razvoj zasvojenosti, je izpostavljenost snovi ali vedenju, ki povzroča zasvojenost. To pomeni, da je oseba izpostavljena alkoholu, tobaku, digitalni tehnologiji in podobno. Na tem mestu velja omeniti, da so še posebej problematične tiste oblike zasvojenosti, ki so družbeno sprejemljive in se stvari ali vedenju ne moremo odpovedati. Ne moremo se na primer izogibati hrani, saj je ta nujna za preživetje in del našega vsakdana, zato se od nje ne moremo izolirati zato, da bi preprečili razvoj zasvojenosti s hrano. Prav tako se ne moremo izogniti delu in športu, saj je delo nujno za preživetje, šport pa sestavni del zdravega vsakdana.



Tip osebnosti, ki je nagnjen k zasvojenosti


Kljub temu, da smo dejavnikom, ki pripomorejo k razvoju zasvojenosti, izpostavljeni vsi, pa pod enakimi pogoji vsi ne razvijemo zasvojenosti. Določene osebe imajo značilnosti, ki povečajo možnost za razvoj zasvojenosti. Teorije odvisnega tipa osebnosti trdijo, da so to osebe, ki so po naravi bolj strastne in čustvene. Njihova prva značilnost, strastnost, se kaže v tem, da se za vse aktivnosti močno angažirajo. Pri stvareh, ki jih počnejo, so nagnjene k obsedenosti. Tako kot so alkoholiki obsedeni s tem, kdaj bodo spili naslednjo pijačo in tako kot so osebe, zasvojene s tehnologijo, obsedene s tem, kdaj bodo spet brskale po telefonu, so osebe, ki so nagnjene k zasvojenosti, obsedene z mislijo, kdaj bodo spet počele tisto, kar želijo. Zato da bi dosegle želeni cilj, so pripravljene investirati izjemno velike količine energije, v dejavnosti pa se vključijo fizično, čustveno in mentalno. Zanje je značilno, da vedno želijo še več in niso nikoli dovolj zadovoljne. Pri nakupovanju, na primer, ni dovolj, da kupijo eno majico, ampak morajo kupiti dve ali več. Prav tako je zanje značilno, da je zadovoljstvo po določenem vedenju kratkotrajno in morajo vedenje vedno znova ponavljati, da bi se ponovno zadovoljile. Osebe, ki so nagnjene k zasvojenosti, so bolj nagnjene k laži in krajam, pogosto zapadejo v kriminalno vedenje. Pogosteje manipulirajo z družinskimi člani in okolico, jih prepričujejo, da nimajo težav z odvisnostjo in preko njih skušajo priti do snovi ali vedenja, ki vzdržuje zasvojenost.



Teorije odvisnega tipa osebnosti trdijo, da so to osebe, ki so po naravi bolj strastne in čustvene (fotografija, vir. Pexels).


Timothy J. Legg se strinja z ugotovitvami Slavavitzeve in pravi, da je zasvojenost kompleksen zdravstveni problem, ki lahko doleti vsakega, ne glede, na njegovo strukturo osebnosti. Trdi, da v družbi že dolgo obstaja mit, ki preveč posplošuje razvoj odvisnosti glede na osebnostne značilnosti osebe. Strokovnjaki pravijo, da je zasvojenost problem možganov in ne problem osebnosti – z drugimi besedami torej, se odvisnost ne razvije zaradi osebnostnih značilnosti, temveč zaradi značilnosti možganov. Obstajajo številni dejavniki, ki povečajo možnost nastanka zasvojenosti, ne obstaja pa poseben tip osebnosti, ki bi bil nagnjen k zasvojenosti. Jasno je torej potrebno ločiti med značilnostmi, ki lahko pripomorejo k nastanku zasvojenosti in spremembami v možganih, ki povzročajo zasvojenost (T. J. Legg, 2019).


Sklenemo torej lahko, da najverjetneje poseben tip osebnosti, ki bi razvil zasvojenost, ne obstaja. Lahko govorimo o različnih tipih osebnosti, ki se razlikujejo po osebnostnih značilnostih, njihovi izraženosti in intenzivnosti. Skupek nekih posebnih značilnosti, ki bi vodile v odvisni tip osebnosti, ne obstaja in je kot teoretski pojem preveč posplošen. Vsak posameznik je drugačen in vsak živi v drugačnem okolju, ki specifično vpliva na njega. Zasvojenost je kompleksen pojav, ki je odvisen tako od genetskih dejavnikov, kot tudi od okolja, v katerem posameznik živi. Določene osebnostne značilnosti lahko pripomorejo k povečani nagnjenosti za razvoj zasvojenosti, niso pa absolutni napovedovalec razvoja zasvojenosti. Za nekoga, ki je bil zasvojen in je to razrešil, je pomembno, da se nauči svoje stiske prepoznavati pravočasno in se z njimi spopadati na drugačen, bolj »zdrav način«. Le to je namreč preventiva pred nastankom novih težav.



36 views0 comments

Related Posts

See All