Okrevanje od motnje hranjenja je dolgotrajen proces, ki od osebe, ki trpi za motnjo hranjenja najprej zahteva odločitev, da je nekaj potrebno spremeniti. Za anoreksijo je značilno izjemno omejevanje hrane, ki privede v ekstremno stradanje. Osebe z anoreksijo, ki postopoma začnejo jesti, običajno najprej izberejo tisto hrano, ki se je manj bojijo. Sem spada nizkokalorična hrana, kot so na primer solata, brokoli, jabolka, jogurti z manj maščobe, polnozrnati izdelki in podobno. V zadnjem času pa se pri okrevanju od anoreksije nemalokrat uveljavlja »all-in pristop«. Zanj je značilno, da oseba z motnjo hranjenja ne omejuje vnosa živil, ampak nasprotno – se prehranjuje s tisto hrano, ki ji v nekem trenutku ustreza in v takšnih količinah, kot želi. Lahko bi rekli, da gre za pristop, ki dovoljuje vso hrano v neomejenih količinah.
Pristop zagovarja dejstvo, da zdravo telo hrepeni po vseh vrstah hrane. Pri anoreksiji pa ne moremo govoriti o normalnem občutku lakote. Pri okrevanju od anoreksije gre za obnovo občutkov, ki uravnavajo normalno delovanje telesa, kar vključuje tudi hranjenje in občutek za lakoto in sitost. Zagovorniki trdijo, da gre pri okrevanju od motnje hranjenja za fazo hrepenenja po hrani, ki je bogata z energijo in hranili. To obdobje je začasno in je normalen odziv na tisto, kar predstavlja »konec lakote«. Tipična živila, ki povzročajo hrepenenje, so arašidovo maslo, pica in čokolada. Telo hrepeni po predelani hrani, ker jo najlažje zaužije (hitreje spolzi po grlu) ter je bolj kalorična, kar telesu pomaga pri okrevanju. Pomembno je, da osebe z motnjami hranjenja v celoti sledijo all-in konceptu – v praksi to pomeni, da ne smejo imeti pomislekov o tem, ali bi morale jesti bolj zdravo in uravnoteženo. Po tej teoriji vse misli, ki napeljujejo k polnovrednim živilom in uravnoteženim jedilnikom niso konstruktivne, saj kombiniranje uravnotežene prehrane povzroči epizode prenajedanja ponoči. To pomeni, da vsakršno brzdanje organizma ne bo prineslo rezultatov in bo imelo nasprotni učinek – po uravnoteženih obrokih se bo pojavilo še prenajedanje, ker bo telo želelo točno tisto živilo. Pristop, ki vključuje vse (ang. all-in) pomeni kršenje vseh prehranskih nasvetov, pravil in norm, saj to obnavlja zaupanje med osebo z motnjo hranjenja in njenim telesom. Takšno neomejeno prehranjevanje je popolnoma neobremenjeno s tem, kdaj bi morali biti obroki, saj ta koncept ne predvideva razporejenih obrokov preko dneva, ampak prehranjevanje takrat, ko si telo to želi (Mackenzie Hayden, recoverywarriors.com).
Ta pristop predvideva, da oseba 100% sprejme okrevanje. Na to opozarja tudi Bex na kanalu Bex's anorexia recovery. Do pristopa je kritična, saj meni, da je vsako okrevanje drugačno in za vsakega predstavlja nekaj drugega. Ne obstaja pravilno ali napačno okrevanje in vsak se mora držati tistega, kar njemu pomaga. Poda primer otrok, ki skačejo v bazen. V njenem otroštvu so številni otroci skakali v bazen, sama pa ni nikoli skakala, vedno je šla v vodo postopoma. Enako je pri okrevanju – nekateri zmorejo vse naenkrat, drugi pa postopoma. Ni pomembno, kako dolgo okrevanje traja, saj ni časovno omejeno, vsak si more vzeti toliko časa, kolikor ga potrebuje. Tudi, če ne uporabiš pristopa all-in, še vedno okrevaš. Ni pomembno, na kateri točki je nekdo začel. Nekateri se izjemno bojijo določenih živil (npr. žitaric) in jih lahko jedo le, če izmerijo količino, ki jo bodo pojedli. Tudi to je okrevanje, saj gre za postopno sprejemanje živil (Bex's anorexia recovery). Bex s svojim razmišljanjem sproži nekatera pomembna vprašanja, še posebej o fazi, ki pride po tem, ko oseba pridobi kilograme in doseže zdravo težo. Za nekatere je lahko hitro pridobivanje kilogramov strašljivo in dolgoročno sproži večjo stisko ter manjšo stabilnost, kot postopno pridobivanje kilogramov.
Pristop all-in sprva zveni kot logična posledica oz. nasprotje tistega, kar anoreksija pravzaprav je – huda restrikcija hrane se zamenja z neomejenimi količinami hrane. Nekateri bi rekli, da lahko iz ene skrajnosti splavaš le, če uvedeš drugo skrajnost in tako dosežeš ravnovesje nekje na sredini. Pri anoreksiji stradanje torej zamenjaš s prenajedanjem, ki je za nekatere v bistvu utemeljeno prenajedanje, saj ga utemeljujejo z argumentom, da mora sestradano telo dobiti velike količine hrane zato, da si opomore. Če bi motnje hranjenja gledali le kot biološki oz. fizikalni pojav, ki bi vnos in porabo energije računal le tehnično, bi lahko rekli, da je pristop boljši in učinkovitejši od tistega, ki hranjenje uvaja postopoma. Pa je temu res tako?
Pristop all-in prinaša nekatere prednosti in pasti. Prednosti so lahko hitro fizično okrevanje telesa, saj je vse - vnos energije in pridobivanje teže hitrejše. Tako telo hitro pridobi kilograme in vzpostavi hormonsko ravnovesje - z drugimi besedami, telo hitreje dojame, da ne živi več v pomanjkanju in se povrne na normalno hormonsko delovanje, vrne se tudi izgubljena menstruacija. Osebe z all-in pristopom tudi hitreje pridobijo nazaj občutek lakote – še več, pojavi se občutek ekstremne volčje lakote. Prav tukaj pa se telo ujame v past, saj se občutek lakote ne neha oz. postaja vse večji. Če oseba sprva poje en piškot, lahko čez pol ure vzame še enega, čez eno uro pa poje že tri pakete piškotov, celo tablico čokolade in celo banjico sladoleda. In tako nadaljuje tudi naslednji dan, dokler se čez mesec dni ne prenajeda že trikrat na dan, kasneje pa tekom celega dneva z vse večjimi količinami hrane. Zagovorniki all-in pristopa bi dejali, da je takšen način hranjenja povsem v redu za osebo, ki okreva od anoreksije, saj si na nek način telo nazaj jemlje tisto, kar mu je bilo odvzeto. Vprašanje, ki si ga na tem mestu zastavljamo pa je, ali dolgoročno takšno hranjenje res prinaša okrevanje? Prav tako je vprašanje, kaj se zgodi z občutkom lakote takrat, ko oseba pridobi kilograme in doseže normalno težo, ali ta občutek mine ali ostane kot navada, praksa, ki jo je kasneje težko odpraviti.
Pridobivanje teže je pri all-in pristopu izjemno hitro, lahko tudi kilogram ali dva na dan. Tako, kot je anoreksično stradanje šok za telo, je lahko tudi hitro pridobivanje kilogramov šok za telo. Pri tem pristopu je problem prav to, da se oseba običajno začne prenajedati s tistimi živili, ki spadajo v skupino živil, ki naj jih ne bi uživali pogosto. Takšne so sladkarije, sladke žitarice, kruh, hitra prehrana in sladke pijače. Veliko manj oseb z anoreksijo se po tem pristopu prenajeda z zelenjavo, npr. s kilogrami cvetače, s kozarci rdeče pese ali z zaboji korenja. Razlog temu lahko vidimo v temu, da nas hitra in sladka hrana na nek način zasvoji – vse bolj pritegne, prav tako pa jo tudi težko nehamo jesti. Takšna hrana namreč hitro dvigne nivo sladkorja v krvi, izboljša razpoloženje in daje izjemno močen občutek kratkotrajne pomiritve, zadovoljstva, ugodja. Prav zato ta pristop prinaša pasti in občutke, ki so varljivi in zadovoljstvo prinašajo le kratkoročno. Dolgoročno takšno pridobivanje kilogramov prinese strah pred hitrim pridobivanjem telesne teže. Če hrana sama med njenim uživanjem prinaša občutek sreče in zadovoljstva, razpoloženje naglo strmoglavi po obroku, po tem, ko pride do zavedanja, da se je oseba prenajedala, da je od tako velike količine hrane boli želodec in da bo ta obrok prinesel dodatne kilograme. Pri osebah, ki se po obroku zelo prestrašijo, lahko pride do pretiravanja s telesno aktivnostjo zato, da bi pokurile zaužite kalorije ali pa vsaj ohranile prejšnjo težo. Spet pri drugih lahko pride do bruhanja in tako se anoreksiji pridruži še bulimija in krog je sklenjen – začaran krog ostaja, le oblika se spreminja iz anoreksije v druge motnje hranjenja. Pri tistih osebah, ki okrevajo s tem pristopom in pridobijo kilograme, se pojavi izjemno neenakomerna pridobitev kilogramov po telesu. Večina maščobe se kopiči v predelu trebuha, zato pride do popuščanja trebušnih mišic in velikega izgleda trebuha. To pa pri osebah, ki so okrevale od anoreksije, ponovno povzroči izjemno nezadovoljstvo s telesno podobo, zaradi prenajedanja pa se počutijo še bolj ujete v svoje telo.
Pridobivanje teže je pri all-in pristopu zelo hitro, lahko tudi kilogram na dan (vir foto: Pexels).
Naslednji problem, ki nastane pri tem pristopu je, da se telo navadi na prenajedanje in na velike količine procesirane hrane, želja po prenajedanju pa ostane tudi po tem, ko so zdravi kilogrami še doseženi. Prenajedanje se ne začne čez noč in tudi ne konča čez noč. Uživanje velikih količin hrane je težko ustaviti, saj se telo navadi na ugodje, ki ga takšna hrana povzroča. Če dan na dan uživamo več paketov piškotov, tablic čokolade, kruha in podobnega, tega hitro ne bomo zmogli prenehati. Izkušnje uporabnikov z anoreksijo pogosto kažejo, da se telo po pridobljenih kilogramih ne odzove tako, da preprosto ni več lačno. Po epizodi hranjenja po all-in pristopu se torej ne vzpostavi samodejno uravnavanje količin zaužite hrane, temveč želja po prenajedanju še traja. Tukaj nastane težava, da so lahko osebe z anoreksijo zelo razočarane, saj se telo ne odziva tako, kot so želele, obenem pa so razočarane nad pridobljenimi kilogrami in njihovo razporeditvijo na telesu. To ponovno vzbudi občutke strahu in občutke, da nimajo nadzora nad svojim življenjem. Prav občutek pomanjkanja kontrole nad hrano pa lahko ponovno vodi v restrikcijo in anoreksijo.
In kaj o tem pravijo naše sodelavke?
Neja pravi: "Pristop all-in mene osebno ni prepričal, saj je še vedno kar veliko vprašanj in dilem glede pristopa. Moja izkušnja je prav taka, da se je anoreksija prevesila v bulimijo, torej po obdobju stradanja je sledilo prenajedanje in bruhanje. To pa zato, ker je poleg bulimije, v meni še vedno bil glas anoreksije, ki je govorilo, da je billa zaužita prevelika količina hrane, in posledično spraševanje, kako se bo to videlo na mojem telesu. Zdi se mi, da all-in pristop malo zanemarja vse občutke in čustva v našem telesu, in preveč poudarja samo na fizičnih spremembah oz. na normalnem delovanju telesa, zato svojim in bodočim uporabnicam ne bi priporočala all-in pristopa, saj me tudi prednosti, kot so hitro fizično okrevanje in povrnjen občutek lakote, niso prepričale. Vse te prednosti, lahko dosežemo tudi postopoma.Zdi se mi, da pri motnjah hranjenja ni vse na fizičnem delu telesa, ampak je večinoma v psihičnem, saj ljudje z MH ne znajo delati oz. predelovati, izražati, se ukvarjati s svojimi čustvi in jih zato preusmerijo v hrano. Postopoma, bi lahko uporabnike z MH naučili delati s čustvi, jih izražati in verjetno bi se to poznalo tudi na prehranjevanju."
Ana pravi: "Se strinjam s kritičnostjo avtorice, da ima ta navidezno všečen pristop preveč pasti, da bi ga priporočala brez strokovne spremljave oz. podpore. Po drugi strani so občasne epizode prenajedanja oz. volčje lakote, ko bi človek pojedel "vola in pol" pri okrevanju od anoreksije normalen odziv sestradanega telesa (in uma). Ne bi pa tega priporočala kot vodilo pri sproščanju omejitev anoreksičnih oseb v okrevanju. "
Gaja meni: "Zdravljenje anoreksije, za katero je značilno stradanje in nezmožnost vzdrževanja ustrezne telesne teže, se zdi na prvi pogled absurdno preprosto: samo jejte in pridobite težo. Težava je v tem, da nikoli ni tako preprosto. V zadnjih dveh desetletjih so se pristopi k zdravljenju motenj hranjenja zelo razvili. Pri tem pristopu gre za to, da oseba je, kar želi, kadar želi, kolikor želi, poleg tega pa zaupa svojemu telesu, da resnično ve, kaj počne, in mu dovoli, da se pozdravi in popravi. Tako kot vsak pristop ima tudi ta svoje pluse in minuse. Lahko bi rekli, da gre za nasprotno skrajnost anoreksije, stradanje se nadomesti s prenajedanjem. To sicer res osebo hitro vrne nazaj na zdravo telesno težo, vprašljivo pa je, ali je to primeren način zdravljenja. Osebi se tudi hitreje povrne občutek lakote, ki pa lahko ne poneha, kar na dolgi rok lahko vodi do prenajedanja. Prav tako lahko ta pristop prinaša šok – tako za telo, saj je pridobivanje kilogramov zelo hitro, kot tudi za osebo samo, lahko se prestraši hitro pridobljenih kilogramov. "
Sklenemo lahko, da all-in pristop prinaša nekatere prednosti pa tudi dileme. Vsekakor je dobro, da vsak premisli, preden se odloči za takšen pristop. Lahko je vabljiv na prvi pogled, saj se zdi, da prinaša hitro rešitev na kratki rok, z veliko ugodja. Paziti pa je potrebno pri tem, kakšne bodo posledice na dolgi rok in kako bomo to zmogli sprejeti.