Pred nami je drugi del bloga o atipičnih obilkah motenj hranjenja.
MOTNJA IZOGIBANJA OZ. OMEJEVANJA HRANE (ARFID- Avoidant/restrictive food intake disorder)
Motnja izogibanja vnostu hrane je nova diagnoza v DSM-5 in je bila prej imenovana "selektivna motnja prehranjevanja". Podobna je anoreksiji, saj obe motnji vključujeta omejitve v količini in/ali vrstah zaužite hrane, vendar za razliko od anoreksije oseba ne občuti stiske, povezane z obliko telesa ali telesno težo. Čeprav gre veliko otrok skozi faze izbirčnega ali selektivnega prehranjevanja, oseba s to motnjo ne zaužije dovolj kalorij za pravilno rast in razvoj v otroštvu. V odrasli dobi ne zaužije dovolj kalorij za vzdrževanje osnovnih funkcij telesa. Pri otrocih to povzroči zastoj pridobivanja telesne teže; pri odraslih to povzroči izgubo teže. Motnja lahko povzroči tudi težave v šoli ali službi, zaradi težav pri prehranjevanju z drugimi in daljšega časa, ki ga oseba porabi za prehranjevanje (Neda).
Ta motnja je že del uradnih klasifikacij, zato zanjo obstajajo specifični diagnostični kriteriji:
- motnje pri prehranjevanju ali hranjenju (npr. očitno pomanjkanje zanimanja za prehranjevanje ali hrano; izogibanje na podlagi senzoričnih značilnosti hrane; zaskrbljenost zaradi negativnih posledic prehranjevanja), kar se kaže v vztrajnem nezadovoljevanju ustreznih prehranskih in/ali energijskih potreb,
- velika izguba teže (ali neuspeh pri doseganju pričakovanega povečanja telesne mase ali zaostala rast pri otrocih),
- pomanjkanje hranil,
- odvisnost od prehrane, ki jo oseba zaužije po cevki ali peroralnih prehranskih dopolnil,
- vpliv motnje na socialne aktivnosti,
- ta motnja hranjenja se ne pojavi v sklopu anoreksije ali bulimije, saj prehranski vzorci niso povezani s skrbjo o telesni teži ali podobi,
- motnje hranjenja ni mogoče pripisati sočasnemu zdravstvenemu stanju, ni povezana z drugo duševno motnjo. Kadar se motnja hranjenja pojavi v kontekstu drugega stanja ali motnje, je resnost motnje hranjenja večja od tiste, ki je rutinsko povezana s stanjem ali motnjo, in zahteva dodatno klinično pozornost (NEDA).
Pomembno je, da starši oz. svojci te motnje ne spregledajo oz. je ne zamenjujejo z izbirčnostjo. Prav tako je pomembno, da osebe, ki trpi zaradi te motnje ne silijo s hrano, ampak se z njo skušajo pogovoriti o drugih stvareh oz. težavah, ki ji povzročajo stisko in skrbi. Ker gre veliko otrok skozi faze izbirčnosti, morajo biti starši pozorni, kdaj zbirčnost povzroča težave v rasti in razvoju, saj je takrat potrebno obiskati strokovno pomoč.
PICA
Tako imenovana motnja »pica«, ki izhaja iz latinskega izraza za vrano, ki »vse požre«, je motnja hranjenja, pri kateri oseba uživa stvari, ki niso hrana. Mlajši otroci pogosto dajejo stvari v usta, ker na ta način raziskujejo svet. Otroci, ki imajo motnjo hranjenja pica pa te stvari pogoltnejo oz. uživajo kot hrano oz. namesto nje, kar prinese številne zdravstvene zaplete. Motnja ima številne podskupine, med katere sodijo npr. uživanje ledu (pagofagija), uživanje gline ali zemlje (geofagija), škroba (amilofagija).
Opozorilni znaki motnje pica so:
- vztrajno uživanje snovi, ki niso živilo in nimajo hranilne vrednosti, v obdobju vsaj enega meseca,
- zaužitje snovi, ki ni del kulturno podprte ali družbeno normativne prakse (npr. nekatere kulture spodbujajo uživanje gline kot del medicinske prakse).
Tipične zaužite snovi se spreminjajo glede na starost in razpoložljivost. Lahko vključujejo papir, milo, blago, lase, vrvico, volno, zemljo, kredo, smukec, barvo, gumi, kovino, kamenčke, oglje, pepel, glino, škrob ali led. Uživanje teh snovi mora biti razvojno neustrezno. Pri otrocih, mlajših od dveh let, je dajanje majhnih predmetov v usta normalen del razvoja, ki otroku omogoča raziskovanje svojih čutov. Da bi izključili razvojno normalno usta, otrokom, mlajšim od dveh let, ne bi smeli diagnosticirati te motnje. Na splošno ljudje s pico niso naklonjeni uživanju hrane (NEDA).
MOTNJA PREŽVEKOVANJA
Ta motnja vključuje redno prežvekovanje hrane, ki se pojavlja vsaj en mesec. Hrano je mogoče ponovno prežvečiti, ponovno pogoltniti ali izpljuniti. Motnja prežvekovanja je stanje, za katerega je značilno namerno pljuvanje ali refluks neprebavljene ali delno prebavljene hrane iz želodca. Menijo, da se pojavi zaradi navade ali refluksa, ki se razvije s pogojnim odzivom na dražljaje (Mind.help). Ko ima nekdo refluks, ni videti, da bi se zato posebej trudil ali bil pod stresom. Diagnostični kriteriji za motnjo prežvekovanja so:
- ponavljajoče regurgitacijo hrane v obdobju vsaj enega meseca,
- ponavljajoča se regurgitacija ni posledica zdravila (npr. stanja prebavil),
- vedenje se ne pojavi izključno med anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo, ali motnjo izogibanja/omejevanja vnosa hrane,
- če se pojavi ob prisotnosti druge duševne motnje (npr. motnje v intelektualnem razvoju), je dovolj huda, da zahteva neodvisno klinično obravnavo (NEDA).
Ko je fizični vzrok za motnjo prežvekovanja izključen, je najpogostejši način zdravljenja motnje prežvekovanja kombinacija dihalnih vaj in spreminjanja navade. Otroka z motnjo prežvekovanja naučimo prepoznati znake in situacije, ko je prežvekovanje verjetno, nato pa se naučijo diafragmatičnih tehnik dihanja, ki jih uporabljajo po jedi in ki jim preprečujejo povračanje hrane iz želodca. Sčasoma se naučijo preprečiti navado prežvekovanja tako, da jo nadomestijo s tehnikami globokega dihanja (NEDA).
NESPECIFICIRANA MH
Nespecificirana motnja hranjenja ali prehranjevanja se nanaša na oblike, pri katerih prevladujejo simptomi, značilni za motnjo hranjenja in prehranjevanja, ki povzročajo klinično pomembno stisko ali okvaro na družbenih, poklicnih ali drugih pomembnih področjih, vendar ne izpolnjujejo vseh kriterijev za nobeno od motnje v diagnostičnem razredu motenj hranjenja in prehranjevanja. Kategorija neopredeljenih motenj hranjenja in prehranjevanja se uporablja v situacijah, v katerih se zdravnik odloči, da ne bo navedel razloga, da merila niso izpolnjena za določeno motnjo hranjenja in prehranjevanja, in vključuje predstavitev, v kateri ni dovolj informacij za postavitev natančnejše diagnoze. (npr. v prostorih za nujno pomoč) (NEDA). V tej skupini lahko najdemo številne variacije in kombinacije nezdravih prehranjevalnih vzorcev, ki zahtevajo pozornost in resno obravnavo.
ZLORABA ODVAJAL
Zloraba odvajal se pojavi, ko oseba poskuša odstraniti neželene kalorije, izgubiti težo, se »počutiti vitko« ali »prazno« s ponavljajočo se pogosto uporabo odvajal. Pogosto se odvajala zlorabljajo po prenajedanju, ker posameznik zmotno verjame, da bodo odvajala pospešila izločanje hrane in kalorij, preden se lahko absorbirajo – vendar se to v resnici ne zgodi. Zloraba odvajal je resna in nevarna, pogosto povzroči različne zdravstvene zaplete in včasih povzroči življenjsko nevarna stanja (NEDA).
Zloraba odvajal se lahko pojavi ločeno, kot ključni znak motnje hranjenja ali pa v kombinaciji z drugimi motnjami, kot je npr. kompulzivna telovadba, ki jo bomo obravnavali v naslednjem prispevku. V drugem delu prispevka o atipičnih oblikah motenj hranjenja smo predstavili nekoliko manj poznane in manj tipične motnje hranjenja. Informiranost in znanje o njih sta potrebna zato, da si pred njimi ne zatiskamo oči, da jih znamo ustrezno prepoznati in osebi ponuditi pomoč. Pomembno je, da oseb s takšnimi težavami ne stigmatiziramo in da jih ne obsojamo.