V tretjem delu bomo spoznali dve motnji hranjenja, in sicer diabulimijo in fagofobijo. Če se seznanimo z njunimi značilnostmi, bomo motnji lažje prepoznali in osebi ponudili podporo.
DIABULIMIJA
Diabulimija je motnja hranjenja, pri kateri oseba s sladkorno boleznijo tipa 1 insulina ne jemlje pravilno zato, da bi shujšala. Ime je kombinacija dveh izrazov. »Dia« pomeni diabetes, saj za to motnjo hranjenja zbolevajo osebe s sladkorno boleznijo. Drugi del besede pa označuje motnjo hranjenja – »bulimijo«, za katero sta značilni bruhanje in zloraba odvajal zato, da bi oseba izgubila ali obdržala težo. Diabulimija je precej drugačna od tipične bulimije, saj gre pri tej bolj kot za zlorabo bruhanja in odvajal za zlorabo insulina.
Sladkorna bolezen
Ljudje, ki imajo diabulimijo, imajo lahko določene nezdrave vzorce prehranjevanja – hujšanja ali pa samo zmanjšajo oz. izpustijo odmerke insulina ob sicer zdravem prehranjevanju. Sladkorna bolezen tipa 1 (T1D) je kronična avtoimunska bolezen, pri kateri imunski sistem napade celice trebušne slinavke, ki proizvajajo insulin. Ljudje s sladkorno boleznijo si morajo injicirati sintetični insulin, da lahko živijo in uravnavajo raven glukoze (sladkorja) v krvi. Če jemljejo manjše odmerke inzulina od potrebnih, ali ga sploh ne jemljejo, lahko pride do resnih zdravstvenih posledic, kot so s sladkorno boleznijo povezana ketoacidoza (DKA) in zapleti sladkorne bolezni (clevelandclinic.org).
Nevarne posledice diabulimije
Diabetična ketoacidoza je smrtno nevaren zaplet sladkorne bolezni, ki se pojavi, ko telo proizvede visoko raven krvnih kislin, imenovanih ketoni. Ketoacidoza se lahko pojavi, ko telo ne more proizvesti dovolj inzulina in začne razgrajevati maščobe in mišice za energijo. Ko se to zgodi, kopičenje strupenih kislin, imenovanih ketoni, vstopi v krvni obtok in povzroči kemično neravnovesje, imenovano diabetična ketoacidoza. V večini primerov se ketoacidoza pojavi pri posameznikih s sladkorno boleznijo tipa 1, čeprav je lahko tudi zaplet diabetesa tipa 2 (Humanitas).
Insulin je bistveni hormon, ki ga proizvaja trebušna slinavka in ga telo potrebuje, da hrano uporabi za energijo. To naredi tako, da vzame glukozo (oblika energije, ki je večinoma iz ogljikovih hidratov) iz krvnega obtoka in jo prenese v celice po telesu. Celice nato uporabijo glukozo za energijo in shranijo presežek v jetrih, mišicah in maščobnem tkivu. Telo energijo potrebuje za preživetje. Če ima oseba sladkorno bolezen tipa 1 in nima dovolj insulina, telo začne razgrajevati maščobo in mišice za energijo, ker nima dostopa do glukoze. Glukoza nato ostane v krvnem obtoku in povzroči visok krvni sladkor. Ne glede na količino zaužite hrane v telesu, celice v bistvu stradajo, ker ne morejo uporabiti energije iz hrane. To vodi do zmanjšanja celotne telesne teže. Če je pomanjkanje inzulina konstantno, lahko pride do hude dehidracije, kar povzroči tudi hujšanje v obliki izgube vode (clevelandclinic.org).
Diabulimija je torej nevarna oblika motnje hranjenja, saj gre pri njej za kombinacijo duševne stiske, povezane z motnjo hranjenja in fizične bolezni, kot je sladkorna bolezen. Vse oblike sladkorne bolezni so že same po sebi težke in od osebe zahtevajo izjemno prilagoditev v prehrani. Če se temu pridruži še motnja hranjenja, to postane izjemno zapleteno in osebo močno ovira v vsakdanjem življenju. Diabulimija večinoma prizadene ženske, saj imajo te dvakrat večjo verjetnost, da bodo zbolele za motnjami hranjenja, če imajo sladkorno bolezen tipa 1. Približno 30 % najstnikov telesu daje premajhne odmerke insulina, da bi izgubili kilograme (webmd.com).
FAGOFOBIJA
Fagofobija pomeni strah pred požiranjem. Motnja lahko drastično vpliva na življenje. Kdor trpi za fagofobijo se lahko izogiba določenim vrstam ali teksturam hrane, prežvekuje hrano ali se pritožuje, da se hrana "lepi". Fagofobija, ki jo pogosto zamenjujejo s psevdodisfagijo – strahom pred zadušitvijo – se nanaša na strah pred dejanjem požiranja. Pri nekaterih občutek zadušitve povzroči vseobsegajoč strah pred požiranjem, kar lahko povzroči motnje hranjenja in druge zdravstvene zaplete, kar vodi v tesnobo in izolacijo med obroki, saj je ljudem neprijetno, da bi se prehranjevali v družbi.
Natančni vzroki za fagofobijo niso znani, vendar je stanje običajno posledica posameznega dogodka ali niza travmatičnih dogodkov med prehranjevanjem. Nekatera fizična ali duševna zdravstvena stanja lahko prav tako prispevajo k strahu pred požiranjem. Anksioznost se lahko kaže tako, da povzroči napetost v mišicah grla, kar povzroči občutek "cmoka v grlu". Fobije, kot je strah pred požiranjem, se lahko naučimo tudi z opazovanjem drugih. Na primer, če vidimo nekoga, ki čuti bolečino med požiranjem, lahko to povzroči stisko in sproži motnjo hranjenja. Fagofobija je eno od redkih stanj, ki se lahko pojavi tudi brez prepoznavnega vzroka ali sprožilcev. Zaradi tega je težko določiti točen vzrok strahu in ga je težje zdraviti (Claimonthealth) .
Če se fagofobija ne zdravi, je lahko nevarna, saj lahko nekdo, ki trpi za to boleznijo, popolnoma preneha jesti ali piti, kar povzroči izgubo teže, dehidracijo in podhranjenost. Strah pred požiranjem lahko povzroči številne različne simptome, pri čemer je najpogostejši odpor do požiranja hrane, tekočine ali tablet (Claimonthealth).
Obe motnji, tako diabulimija kot fagofobija povzročata veliko stisko, zato je pomembno, da osebe poiščejo strokovno pomoč. Nevarno je, da vzroke iščemo le v fizičnih boleznih – torej sladkorni bolezni ali težavah pri požiranju in pozabimo na psihološko oporo, ki jo osebe potrebujejo.