DVOMLJIVOST NASVETA

V mladih letih mi je bil zelo pri srcu nasvet »poslušaj svoje telo«, saj se mi je zdelo, da je telo »posoda modrosti«, ki ni tako polna nasprotujočih si informacij kot glava. Zdelo se mi je, da telo pove vse, če si dovolj pogumen, da ga poslušaš in si razvil posluh za njegove signale.


A z leti sem začela dvomiti v to – ker če naj bi poslušala svoje telo, bi zagotovo manj ur preživela v pisarni, ko je že zjutraj posvetilo sonce, bi zavila ne na delo, ampak v hribe. Še bolj pa me je begalo, da se ne da, tudi če poznaš vse spletne tabele, kar tako razvozlati hlepenja po določenih vrstah hrane, ko imaš za uredit kupe poročil. Skratka, opazila sem, da se je takrat telo upiralo 8-urnemu delovniku, upira se uram, preživetim za računalnikom. Po drugi strani se čez čas ni več upiralo pogostim uram pred zasloni – ali zaradi poročil, družabnih omrežij ali brskanja po spletu. Potrebno je bilo vključiti glavo in povezati pojav glavobolov in slabšega vida tudi s tem, da moram že za službo precej buljiti v računalnik, da sem kot okarani mladostniki, preveč ur preživela s pametnim telefonom (spet splet) in da priporočene omejitve zanje krepko presegam.


A če ostanem pri tem nasvetu v povezavi s hrano, kaj naj rečem?

Tako »na prvo žogo«, se lahko »izmuznem« z ugotovitvijo,da ima ta nasvet dvomljivo vrednost. dvomljivo bi zamenjala z vprašljivo Zakaj? Predstavljajte si, da bi pozabili vse, kar veste o hrani, pa bi dobili na izbiro za kosilo ohrovtovo juho ali pico – kaj bi izbralo vaše telo? Verjetno pico ali neko drugo hitro hrano – četudi ni kaj prida zdravega v njej. Kaj bi bil glavni dejavnik izbire, kaj menite? Hja, užitek in tudi – okus, ki se ga spomnite, če ste to že kdaj jedli.

Če odmislimo, kar vemo o zdravi prehrani, bi bil odziv telesa ne, kaj potrebujemo oz. bi nam dobro delo na daljši rok, ampak – kaj je bolj okusno in lepše izgleda. Telo večinoma ne izbira po tem, kaj bi bilo dobro za njegovo delovanje in zdravje. Če pa upoštevamo, da je pogosto pomembno, kako koristna je neka hrana za naše telo, kako vpliva na naše počutje in energijo – potem postane bolj pomembno, kako se bomo počutili po neki hrani, glede na izkušnje. In potem morda večkrat izberemo enolončnico.

V zvezi s tem lahko zaključimo, da nas ne vodijo le potrebe telesa pri izbiri hrane. Pravzaprav se dogaja podobno kot pri učenju – učimo se lahko preko prebiranja znanstvenih dognanj, ali pa preko izkušenj in odzivov. In pri hrani je podobno: lahko pojemo tisto, kar nam govori znanost o tem, kaj je zdravo. Pa bomo verjetno zmedeni, ker vsaka veja znanosti predlaga kaj drugega in ker je to, kaj je zdravo, povezano z več potrebami telesa, ki si lahko nasprotujejo. Lahko pa poskusimo in vidimo.


Ali pa nam izkušnje našega telesa povedo, da četudi nam prija pica – da ni vsaka pica enaka, da po eni nam je slabo, po drugi nas napihuje, v oni piceriji je preslana ali slabo pečena, zagotovo pa se bo telo spomnilo, kje nam je pica »lepo sedla v želodec« in nas niso po njej mučile prebavne težave. Ali, da nam pica ustreza bolj poredko…


Ste opazili tudi, da smo ljudje različni glede uglašenosti s svojim telesom? Pri enih se zdi, da dobro prepoznajo signale in potrebe telesa, drugi pa kot da nič ne »slišijo« in ignorirajo telesne signale kot lenobo, slabe gene, starost. Kot pravi Dani Sheriff, na portalu Working against gravity fraza »poslušaj svoje telo« ne pomeni, da intuitivno veš, kaj tvoje telo potrebuje od vsega obilja hrane ali katero točno določeno rudnino ali beljakovino. Bolj to pomeni, da ko čutiš nekaj telesno, to vzameš kot signal nečesa. Pogosto namreč občutimo v telesu kaj neprijetnega - bolečino, napihnjenost ali zategnjenost in to pripišemo letom ali genom. Pa je lahko signal nečesa čisto drugega.


Kaj zdaj z vsem tem? Telo, glava, intuicija? En od odgovorov je ta, da lahko intuicijo uporabiš le zato, da se odločiš, kaj je resnično znanje, ki ga sprejmeš, oz. kaj je zate pomembno od tistega, kar prebereš, pa to potem vodi intuicijo. Ne gre za to, da ni koristno poslušati telesa, upoštevati je treba, da vedno na naše izbire vpliva tudi neko znanje, prepričanja, poleg signalov telesa. In če jih prepoznamo, potem lažje razumemo, kaj nam nek signal telesa sporoča.


Na spletni strani »luckyshelly.com« avtorica Špela Vehar piše o tem, da telo reagira na hrano na dva načina. Prvi je hlepenje po neki hrani – ko nam telo pove, kaj si želi. Drugi način pa je »jokanje« po tem, ko pojemo napačno hrano – tako, ki telesa ne nahrani, ampak mu povzroča precej škode (npr. napihnjenost, prezasičenost s sladkorjem, utrujenost). Nadaljuje o tem, da se telo pogosto oglaša na temo, kaj si želimo, zgolj iz trenutnega užitka, ne pa iz globoke potrebe. Ali pa se potrebe pomešajo: npr. smo utrujeni, telo rabi počitek, a ker ga ne dobi (npr. smo v službi in nas čaka še 3 ure dela), se oglasi kot »lačen sem, hočem sladoled/čokolado/nekaj, da me pocrklja. In če mu v tem ustrežemo, dobimo lahko za krajši čas več energije. Potem pa smo spet »na tleh« in vzorec se zna ponoviti zvečer – zaradi utrujenosti si privoščimo pico iz zamrzovalnika bližnje trgovine, ker se nam ne da kuhati kaj več. Če tako delamo več let zapored, se nam lahko začne poznati pri zdravju. Kar pa ne povežemo toliko z našo izbiro in načinom prehrane oz. življenja nasploh, ampak telo (ki nas le opozarja, da ga lomimo), utišamo z zdravili. Ali pa ga ignoriramo.


Ob tej zgodbi lahko spet zaključimo, da ni dobro poslušati samo telesa, kar se tiče izbire hrane. Sploh, če gremo po nakupih v trgovino lačni. Tudi zato, ker je večina hrane okoli nas hudo preveč kalorične. In v trgovinah so najlepše zapakirane sladkarije in vse tisto, kar ne le redi, ampak nam »vzame energijo«, potem ko nam jo na hitro da, nas napihne ali nas razočara, ko odvijemo embalažo in res okusimo, kar so nam prej ponujali v reklami. Poglejte, kaj je na jedilnem listu v menzi, kaj se ponuja v piceriji, ko se dobimo s prijatelji… In kam pogosto zaidejo šolarji po pouku – na sladoled ali v McDonalds. Tudi hitra hrane je namreč nekaj, kar pošteno zmede kompas lakote in sitosti, ki sta prirojena mehanizma preživetja. Ne pomeni, da te je telo izdalo, če hrepeni po sveže pečeni pici – le zmedeno je od preobilja ponudbe energetsko bogate in zapeljivo dišeče hrane – ki je v mnogih primerih premastna, preslana, prebogata kalorično, polna okusa (dostikrat umetnega) – sicer pa prazna.


Če strnem, še vedno ni dobro poslušati samo telesa, ampak večinoma vse tri – telo, glavo in intuicijo.

Prav zato je dobro zavestno uvajati zdrave izbire pri hrani in se odzvati na telo, ko nam to šele »šepeta«, da mu nekaj ne ustreza – z občutki napihnjenosti, slabo prebavo in podobnim.


To ne pomeni, da moramo spremeniti vse takoj in trpeti do konca življenja, ampak bolj to, da se zavemo svoje možnosti izbire in kakšne naše navade lahko spremenimo.




18 views0 comments

Related Posts

See All