JAZ SEM V REDU

Ne vem, ali tudi vi spadate med tiste ljudi, ki res, res, ne marajo pocukranih verzev, na čestitkah in fraz v filmih, ki opisujejo “pravo, čisto srečo”.

Jaz vsekakor spadam tja, med tiste, ki tega ne prebavljamo.


Ampak zakaj, to me muči zadnje čase. Zakaj ne morem sprejeti romantike in brezpogojne sreče, ki mi jo na vsakem koraku obljubljajo ob dosegu moje idealne teže. Zakaj čutim pritisk, da je ta cilj meni nedosegljiv.

Iz vseh strani letijo obljube, da me čaka neizmerna sreča, brezmejna ljubezen do sebe, popolno življenje, ampak samo, ko bom dosegla svoje željene kile...

Pa sem že marsikaj doživela, tega pa nikakor ne dosežem. Te nirvane. Kaj je narobe z mano?


Izrazi, kot so sreča, srečna sem,... me že od nekdaj spravljajo v nek malo neroden položaj. Zdijo se mi tako, načičkani.

Ne vem, zakaj. Kot da besede niso pristne, ampak se mi zdijo malo prisiljene in skomercializirane. Kot, da jih je ugrabila industrija voščilnic, jih preveč pobarvala in nadišavila s težkim parfumom. Ob teh izrazih se nikoli ne počutim čisto sproščena.

Od malega nam je v filmih, reklamah, časopisih in čestitkah, “servirano” kako postati srečen. Kot, da je nekaj najhujšega na svetu to, da imaš preveč kil in si zato ne zaslužiš biti srečen. V medijih je vedno neka zgodba, ki opisuje stanje prej in potem. Na sliki ali posnetku, je oseba

ponavadi neverjetno nesrečna in ima slabo držo, na drugi pa ena sama popolnost.

Tudi jaz sem padla na ta trik. Tudi mene so mediji prepričali, da bom, ko shujšam, taka kot tista oseba na drugi fotografiji, s popolno postavo in srečnim življenjem, med mavrico in samorogi.



Tudi mene so mediji prepričali, da bom, ko shujšam, taka kot tista oseba na drugi fotografiji, s popolno postavo in srečnim življenjem, med mavrico in samorogi (foto: Pexels).


Ko sem pred petnajstimi leti prvič zgubila precej kil, se zame ni spremenilo nič. Ni bilo mavric, popolnosti, filmske sreče in sanjskih stvari, ki sem jih povezovala z izgubo teže. Počutila sem se popolnoma enako kot prej. Morda še celo slabše, ker se moja pričakovanja niso uresničila. In tudi to je en izmed razlogov, zakaj sem težo spet pridobila, le da tokrat dvakrat več. Kaj je torej šlo narobe, zakaj nisem doživela te “sreče”, ki so mi jo vsi obljubljali?


Pakiranje je bilo mogoče drugačno, ampak vsebina je ostala nespremenjena. Kljub manj kilam sem bila še vedno enakega počutja v sebi. Še vedno sem bila zlomljena, depresivna, nesrečna, izgubljena.

Petnajst let je minilo, moje kile so se samo kopičile. Capljala sem na mestu in bila v svoji coni udobja, sprejela sem dejstvo, da je to sedaj moje življenje. Do nedavnega nisem niti razmišljala o tem, da bi ga spremenila. Seveda, sanjarila sem, ne pa tudi dejansko kaj spremenila.

Sedaj v poskusu številka 1029, lahko, da je kakšen poskus več ali manj, mi je v glavi “preklopilo”. Tokrat gre moj proces malo drugače. Najprej sem našla veselje. Ne srečo, ampak veselje in to v stvareh, ki me resnično zanimajo in spravljajo v dobro voljo in mi vsakič izboljšajo počutje. Nato sem se šele lotila boja s kilami.


Ampak ali bom res, ko enkrat dosežem svojo želeno težo in imam v življenju hobije in stvari, ki me res veselijo, srečna?

Dvomim.


Ta izraz mi ni blizu. Po mojem mnenju ima preveliko mentalno težo in pritisk name. Pa ne, da si ne želim biti "srečna". Morda bi to le drugače poimenovala. Že sedaj sem bolj vesela, bolj sproščena, samozavestnejša, bolj nasmejana, pozitivnejša. Sem tudi slabe volje, malo žalostna, zaskrbljena, živčna in še bi se našlo. V bistvu pa sem v redu...ti dve besedi “v redu” morda najbolj iskreno opišeta moje počutje. Sem v redu. Kar je zame že kar velika zmaga.


Pritisk okolice, ki nam govori, “Ko boš dosegel/la svoj cilj boš pa srečen/a”, preveč zahteva od mene. Zdi se mi, da moram zadostiti nekim filmskim in medijskim kriterijem. Ki ti dajo občutek, da si srečo zaslužiš šele na koncu, ko prideš na cilj in ne prej, na poti do cilja.

Mediji so jo postavili na piedestal, nekam tako visoko na goro pod oblaki, jo okrasili, pocukrali in odišavili s težkim parfumom.

Očitno je samo za tiste, ki dosežejo svoje cilje; biti popolne postave, z lepimi lasmi, lepim belim nasmehom, imeti popolno družino, partnerja, lepo hišo, nov avto, sanjske dopuste, vikende, denar,..).

Jaz pa menim, da mora biti sreča drugače poimenovana in lažje dosegljiva.

Zakaj ne bi bili bolj veseli in sproščeni in vse ostale pozitivne stvari že sedaj, ko smo šele na pol poti.

Morda ne bomo nikoli prišli do cilja, morda v mojem primeru, ne bom nikoli dosegla zastavljenih kil. Morda bomo na cilju ugotovili, da smo nekje narobe zavili. Zakaj potem ne bi imeli “sreče” pa naj bo kakor koli že poimenovana, v manjših dozah že na poti tja kamor smo namenjeni že od štarta.

Upam, da že sedaj najdete svojo “srečo”, tisto navadno za “smrtnike” in ne boste čakali samo na tisto, ki je namočena v sladkor in zavita v celofan. Jaz sem jo in poimenovala sem jo: jaz sem v redu.

61 views0 comments