KAKO PA KAJ VAŠE NOVOLETNE ZAOBLJUBE?

Bližamo se koncu januarja, prvega meseca v letu, ki je tudi čas novoletnih zaobljub. Ste si ob tej priložnosti zadali kak poseben cilj? Pa ga boste zmogli doseči?


Novoletne zaobljube so ob koncu leta že dolgo trend predvsem zato, ker začetek novega koledarskega leta simbolično pomeni začetek nečesa novega. V resnici gre sicer zgolj za nov dan, a ljudje potrebujemo simbole in praznike, saj jih dojemamo drugače kot običajne dneve in takrat nekoliko spremenimo dnevne rutine, saj imamo manj obveznosti in več prostega časa. Novo leto nam vsakič znova daje občutek zaključka nečesa starega – nekega obdobja v življenju in začetek novega obdobja. Vsako novo obdoboje pa je, vsaj na videz, priložnost za spremembo. Problem pa nastane takrat, ko ta sprememba prinaša pritisk, ki se ga osebe z motnjami hranjenja lahko ustrašijo. Sprva se zdi, da je v življenju škodljiva vedenja potrebno spreminjati takrat, ko začnejo človeka ovirati pri vsakdanjih obveznostih. Če se ta vedenja dolgo ponavljajo, prerastejo v zasvojenost in so tako moteča, da z njimi ni več mogoče normalno živeti. V praksi opažamo, da osebe z motnjami hranjenja pomoč iščejo takrat, ko ne zmorejo več obvladovati svojih misli, čustev in vedenja, saj vse troje narekuje motnja hranjenja. Stiska se seveda povečuje, kar prinaša motivacijo za iskanje pomoči in za okrevanje. Problem, ki pri tem nastane, je, da številni pomoč iščejo prepozno, kar pomeni slabše in dolgotrajnejše okrevanje.


Motnja hranjneja je težava, ki zelo dolgo ostane skrita. Ne glede na to, ali gre za anoreksijo, bulimijo, kompulzivno prenajedanje, ortoreksijo ali bigoreksijo, se škodljivo vedenje začne razvijati postopoma in raste progresivno. Sprva se zdi, da gre za nedolžno odločitev za hujšanje ali pa zgolj začasno uživanje velikih količin hrane, bruhanje, izločanje navidez nezdravih živil ali pretirano telovadbo, saj ima oseba na začetku še občutek, da ima situacijo pod kontrolo in da lahko s takšnim vedenjem v trenutku preneha. Dlje, kot škodljivo vedenje ponavlja, bolj se motnja hranjenja zakorenini in večji občutek nadzora nad življenjem prinaša. Ker je ta občutek nadzora lažen, a vendar varljiv in privlačen, oseba neazavedno zdrsne v začaran krog motnje hranjenja, pri čemer vse več časa in energije posveča vedenju, povezanemu s hrano in telesno težo ter se vse bolj oddaljuje od svojega zdravega življenja. Vmesna faza pomeni fazo, ko ima oseba občutek, da ima od same motnje več koristi kot škode. V tej fazi bližnji pogosto opazijo, da nekaj ni v redu, saj se spremeni razpoloženje osebe, lahko je vidno pridobila ali izgubila telesno težo, na skrivaj bruha, pretirano telovadi ali izloča vsak dan več živil iz svojega jedilnika. Ko se z njo skušajo pogovoriti, ta svojo težavo najpogosteje zanika, saj ima še vedno občutek, da ima od motnje hranjenja več koristi. V tej fazi so odločitve za okrevanje skorajda nemogoče, prisila k odpravljanju škodljivega vedenja pa je nekonstruktivna in prav nasprotno – še bolj ojača škodljivo vedenje. Pritiski svojcev v tem času, ob novem letu, torej niso na mestu takrat, ko želijo, da nekdo izmed bližnjih preneha z motnjo hranjenja. Imajo pa lahko ključno vlogo pri nudenju opore, biti morajo prisotni na način, da ima oseba z motnjo hranjenja vedno občutek, da se lahko z njimi odkrito pogovori in jim zaupa svoje stiske, ki so ponavadi širšega konteksta in niso povezane s hrano. Hrana je namreč le sredstvo za izražanje stiske in kanaliziranje negativnih čustev, s katerimi se oseba ne zna drugače soočiti. Prisila je potrebna edino v primerih, ko motnja hranjenja prične ogrožati življenje. Takrat je edini način prisilno zdravljenje, ob kasnejši nujni psihološki podpori.


Novoletne zaobljube lahko predstavljajo sprožilni dejavnik motnje hranjenja ali pa povzročijo njeno poslabšanje. Povzročijo lahko hud pritisk na osebe, ki še niso pripravljene ali niso zmožne večjih sprememb in zaradi pritiska, ki ga predstavlja trend novoletnih zaobljub poskušajo doseči previsoke cilje. Pri okrevanju in sprejemanju odločitev je dobro poiskati strokovno pomoč, saj takšna opora zagotavlja občutek varnosti pri postavljanju ciljev. Pomembno je, da so cilji realni in dosegljivi pa čeprav bistveno nižji, kot bi si jih želeli postaviti.


Ob začetku novega leta se torej lahko zamislimo in vprašamo, katera vedenja bi morali spremeniti. Pametno je, da pomoč poiščemo takoj, ko začutimo, da moramo nekaj spremeniti in da sami tega ne bomo zmogli. Ne glede na dan v letu, je strokovna pomoč vedno na voljo in ponuja varno okolje za postopno iskanje poti iz motnje hranjenja. Tako, kot se motnja hranjenja ni razvila čez noč, je tudi ne moremo čez noč odpraviti pa tudi, če si to še tako močno želimo. Strpnost in potrpljenje do sebe sta ključni vrlini, ki nam pri tem lahko pomagata. Naučiti se moramo, da je okrevanje od motnje hranjenja dolgotrajno in da lahko traja toliko časa, kot je motnja hranjenja že prisotna v življenju. Vedno obstajajo oblike pomoči, ki so pri tem uspešne na dolgi rok. Sprijazniti se moramo tudi z dejstvom, da bodo nekatere motnje hranjenja ostale prisotne in da jih ne bo mogoče povsem odpraviti. Tukaj je na mestu spoznanje, da je z motnjo hranjenja mogoče živeti in jo obvladovati tako, da ni prevladujoča in ne povzroča stalne stiske. Ob novem letu je torej smiselno najti posluh za svoje potrebe in jih upoštevati, saj je to veliko bolje, kot da postavimo zaobljube, ki jih ne zmoremo udejaniti.







15 views0 comments

Related Posts

See All