KAKO PA KAJ ZOBJE?

Med mnogimi posledicami motenj hranjenja so spremembe v ustih. Škodljiva vedenja in pomanjkljivo prehranjevanje, ki spremljajo motnje hranjenja, lahko resno vplivajo na zdravje zobovja.

Pri tem morda sprva pomislimo na škodljiv učinek rednega bruhanja pri bulimiji, a tudi odrekanje hrani lahko prizadane telo, saj mu tako lahko jemljemo pomembne hranilne snovi. Na zdravo zobovje v prvi vrsti vplivajo kalcij, železo in razni vitamini. Pomanjkanje kalcija lahko povzroča bolezni zob in dlesni. Brez vitamina D pa telo ni sposobno vsrkati kalcija. Škodljivo je tudi pomanjkanje vitamina B3, saj lahko povzroča zadah in vnetje dlesni.

Za zobe je ogrožujoče tudi poprej omenjeno pogosto bruhanje pri bulimiji. Pri tem namreč močna želodčna kislina redno preplavlja zobe. Ob izstopu iz ust je najbolj prizadeta zadnja stran prednjih zob, torej sekavcev. Zato se najbolj obrabi sklenina na ravno teh zobeh. Sklenina lahko odstopa od zob, tem pa se spremenijo barva, oblika in dolžina. Lahko postanejo šibki, prosojni in občutljivi na mrzlo ali vročo hrano. Robovi zob se zožijo in zlahka lomijo. Razkroj se lahko še dodatno poslabša, če po bruhanju zobe močno ščetkamo.

Oseba z motnjo hranjenja bi, za vsaj delno ublažitev negativnih učinkov kisline po bruhanju, morala splakniti usta z vodo ali z ustno vodo (brez sladkorja in brez alkohola). Ščetkanje naj bi nastopilo vsaj eno uro po bruhanju, da se želodčna kislina ne zažre še bolj v sklenino. Razkroj zobovja lahko upočasnimo tudi s pogostim pitjem ali splakovanjem z vodo, vlažna usta se namreč lažje borijo s škodljivimi bakterijami.

Pogosto bruhanje lahko znotraj ust povzroča tudi pordelost, praske in odrgnine, predvsem na nebu ust. Odrgnine znotraj ust so dokaj jasni znaki bulimije, saj so neposredno povezane s pritiskanjem prstov ob ustno nebo pri prisilnem bruhanju. Pogosto bruhanje lahko povzroča bolečo oteklost žlez slinavk, ki je tudi opazno, kar vodi k še dodatnemu duševnemu naporu. Posredni pokazatelj te vrste motnje hranjenja pa so tudi ranjeni in otiščani prsti in členki, kar je posledica prej omenjenega pritiskanja ob ustno nebo.

Z motnjami hranjenja je povezan tudi degenerativni artritis v čeljustnem sklepu. Gre za mesto, kjer se spodnja čeljust in lobanja stikata. Artritis v tem sklepu lahko povzroča bolečine okrog zobovja, pa tudi glavobole.

Veliko teh, zgoraj navedenih posledic motenj hranjenja prijatelji in svojci ljudi z motnjami hranjenj ne opazijo. Med drugim zato, ker jih pogosto videvajo, spremembe pa nastopijo postopno. Zobozdravniki, ki jih pacienti obiščejo le nekajkrat na leto, bodo te spremembe lažje opazili. Zato so zobozdravniki pogosto prvi med tistimi, ki opazijo pacientove težave. Izkušen zobozdravnik bi torej za prepoznavanje motenj hranjenj imel na voljo kar nekaj znakov. Za pogovor o tej temi bi se med zobozdravnikom in pacientom moral vzpostaviti zaupen odnos, v katerem naj bi potekala pogosta in primerna komunikacija. S tem naj bi pacient občutil zobozdravstveno ordinacijo kot varen prostor za zaupanje svojih občutenj in za okrevanje. Obisk pri zobozdravniku je žal pogosto naporno opravilo, tudi če se ne spopadamo z duševnimi nemiri druge vrste.

Kako naj bi zobozdravnik vzpostavil zaupen odnos s pacientom?

Zobozdravnik naj bi poizvedoval po pacientovem stanju, vendar diskretno in brez obsojanj. Idealno naj bi pogovor potekal za zaprtimi vrati. A v primeru pacientke bi morda za to bila primernejša zobozdravnica oziroma medicinska sestra. Vprašanja naj ne bi bila preveč direktna. Zobodravnik naj bi izrazil zaskrbljenost glede stanja zob in vprašal pacienta/ko, kaj bi po njegovem/njenem mnenju bil vzrok temu stanju. Če se pacient ne zaupa takoj, je lahko naslednje vprašanje: »Včasih je lahko vzrok kronično bruhanje ali želodčna kislina. Imate kakšne težave s tem?« Odprta vprašanja so dobra pot do pacientovega zaupanja, saj mu dajejo več priložnosti, da sam pove svojo zgodbo. Daje mu občutek, da zobozdravnika res zanima, kaj se dogaja z njim, ne pa, da ga skuša le popredalčkati kot del statistike.

Nekateri pacienti ne bodo takoj zaupali svojih težav, morda bo do tega prišlo šele po nekaj obiskih, ali pa sploh ne. A zobozdravnik ne sme odnehati. Pri naslednjem obisku lahko pove, da se stanje zob ne izboljšuje, in da naj pacient znova poskusi razmisliti, kaj bi lahko bil vzrok. Če gre za najstniško osebo, ima lahko zobozdravnik sprva pogovor z njo, šele zatem z njenimi starši. Občutek, da jo zobozdravnik upošteva kot odraslega posameznika, in ne kot nesamostojnega otroka, lahko poveča raven zaupljivosti.

Ko se pacient nazadnje le zaupa, pa bi ta moral glede svojih navad biti čimbolj iskren. Tako bi zobozdravnik lažje ugotovil, ali naj pacienta kam napoti in pa, seveda, kam sploh naj ga napoti. Zato bi morali strokovnjaki za ustno higieno biti seznanjeni z organizacijami, ki nudijo psihosocialno pomoč pri motnjah hranjenja. Kajti pomoč pri motnjah hranjenja je običajno multidisciplinarna zadeva, ki naj bi vključevala več različnih strokovnjakov.

Slabo stanje zob marsikoga odvrne od obiska zobozdravnika, saj ga skrbi, da bi to razkrilo težave z motnjami hranjenja. To lahko stanje še poslabša. Pa vendar sami zobozdravniki v primeru slabega stanja zob obisk toplo priporočajo obisk. Delovati morajo v skladu s poklicno molčečnostjo, zato jim lahko zaupamo. Obisk in posledično uspešen poseg na pacientovih zobeh lahko okrepita samozavest in prispevata k boljšemu počutju v vsaj eni sferi življenja.