V prejšnjem prispevku smo govorili o hiperobčutljivih možganih. Ko oseba z umsko presežnostjo ozavesti, kakšne so njene težave, pride do olajšanja. Ker je navajena, da jo ljudje nenehno negativno ocenjujejo, da so preobčutljivi, dovzetni, nestabilni, nezreli. Ljudje z umskim presežkom se ne znajo zdravo in z veseljem lotiti poglobljenih raziskav. Pogosto se podajo na nenehno in iluzorno iskanje absolutne popolnosti, so zahtevni do sebe in želijo obvladati vse. Ker niso sposobni opaziti, kje je točka, ko se ne izplača več, brezmejno pilijo podrobnosti. Ne zmorejo vrednotiti svojih uspehov in imajo občutek, da nobene stvari ne zmorejo dokončati. Lahko bi rekli, da so večinoma zelo perfekcionistični. Perfekcionizem pa je strategija za lasten neuspeh (Petitcollin, 2021, 226-227). Petitcollinova na podlagi svojih ugotovitev zato ponudi naslednje strategije za lažje življenje s hiperstezijo.
1. ODPOVED PERFEKCIONIZMU: perfekcionizem pomeni zastavljanje pretirano visokih ciljev, postavljanje strogih zahtev do sebe ter togo razmišljanje. Z odpovedjo perfekcionizmu se izboljša samopodoba in obnovi samospoštovanje. Pomembno je, da se sprejmemo takšne, kot smo, v lastni nepopolnosti. Tako znova odkrijemo udobno skromnost vsakdanjosti in cenimo svoje uspehe (Petitcollin, 2021, 227). To seveda ne pomeni, da se moramo popolnoma odpovedati značilnostim perfekcionizma, kot sta natančnost in odgovornost. Lahko pa se naučimo sprejemati sebe in svoje zmožnosti tudi takrat, ko ne zmoremo vsega opraviti popolno. Naša Mojca iz prvega dela o hipersteziji si je naredila seznam prioritet in vrednot, ki se ji zdijo zares pomembne. Pospravljeno stanovanje je zanjo zelo pomembno, zato temu posveti veliko časa, med tem ko opran in čist avto ni na lestvici prioritet. Tako je izločila tiste stvari, ki bi jih rada ohranila in s tem prihranila nekaj energije pri stvareh, ki se ji ne zdijo pomembne.
2. VREDNOTENJE LASTNIH USPEHOV BREZ OMEJITEV: je neizogibno za krepitev in ohranjanje samozaupanja. Samozaupanje ni nikoli dokončno doseženo in je krhko celo pri ljudeh, ki se imajo zelo radi. Brez rednih zunanjih potrditev lahko izgine. Samospoštovanje krepimo in ohranjamo tako, da redno vrednotimo svoje uspehe brez omejevanja. Naša Mojca si tako reče: »Danes sem skuhala dobro večerjo« ali pa »Naredila sem res veliko stvari« (Petitcollin, 2021, 228). Veliko opravil v vsakdanjem življenju se nam zdi povsem samoumevnih in zato zanje ne pričakujemo pohvale. Počasi lahko ozavestimo, da si tudi za povsem vsakdanja opravila zaslužimo pohvalo. V prvi vrsti pohvalimo sami sebe za skuhano kosilo, za pospravljeno stanovanje, za opravljanje nakupov, za ukvarjanje z otroki, za opravljeno delo v službi, za študij ali za posvečanje časa prijateljem.
3. VZGAJANJE LJUBEZNI DO SEBE: v središču samospoštovanja je brezpogojna ljubezen do sebe, ki je temeljni kamen samospoštovanja. Ljubezen do sebe omogoča preživetje vseh. Ljudje, ki se nimajo radi, se pogosto zanemarjajo, se ne zmenijo za lastne potrebe, se slabo prehranjujejo, se izpostavljajo nevarnosti, lahko sprejemajo slabe delovne pogoje. Bolj, kot se ima človek rad, sposobnejši je skrbeti za sebe, se zna spoštovati, ne sprejema udarcev, žaljivk, poniževanja (Petitcollin, 2021, 230). Odrekanje določeni vrsti hrane je lahko znak slabega samospoštovanja, na primer nenehne diete, drastična izguba telesne teže, vrednotenje sebe na podlagi telesnega videza. Tudi motnja hranjenja je lahko znak pomanjkanja ljubezni do sebe. Del okrevanja od motnje hranjenja je nedvomno učenje ponovne ljubezni in sprejemanje sebe, ne glede na težo in obliko.
4. POTOLAŽITE MAJHNEGA OTROKA V SEBI: zamislite si sebe kot majhnega otroka, mu povejte, da ga sprejemate, da je nadarjen in ga potolažite (Petitcollin, 2021, 231). Ko se nam zgodi, da nam nekaj ne uspe, pogosto reagiramo po otroško, zato potrebujemo tolažbo. Pogosto nas okolica ne razume in pravi: »Ah, saj boš to naredil pa nasledjič,...« vendar nam to v tistem trenutku ne pomaga. Zato je dobro, da znamo pomiriti sami sebe.
5. OMEJITE NOTRANJEGA SABOTERJA: živite pod ukazi notranjega saboterja, ki vam prigovarja: »Moraš, treba je... ko bi vsaj, ne smeš...«. Vse to prinaša izjemno nezdovoljstvo. Ti mehanizmi samosabotaže so neazvedni, zato je pomembno, da jih ujamemo in se jih zavemo. Poskusimo jih preglasiti, lahko tudi tako, da zapojemo na ves glas (Petitcollin, 2021, 231). Mojca si pri tem pomaga tako, da si namesto »Moraš«, reče »Dobro bi bilo, da bi naredila nekaj.«
ZAKAJ SE SPLAČA DELATI NA TEM, DA IMAMO SAMI SEBE RADI?
Kaj opazimo pri človeku, ki ima sebe rad? Bistveno manj stvari ga vrže iz tira in ni tako občutljiv za okolico. Samospoštovanje ni osnovano le na eni stvari, ampak na večih. Tako se na primer nekdo ceni v poklicnem in zasebnem življenju. Svoji podobi ne pripisujemo več takšnega pomena. Ne motijo ga več kakšni dodatni kilogrami ali oblika telesa. Tako opremljen ima tudi manjše možnosti za razvoj motnje hranjenja. Samospoštovanje izražamo tudi tako, da energije ne trošimo več za to, da ščitimo sami sebe ali poudarjamo svoje dosežke navzven. Preteklost in dogodki, ki so nas zaznamovali, ne vplivajo več na naše misli in nas ne omejujejo. Nenazadnje se tudi znebimo perfekcionizma in zaradi njega več ne doživljamo stiske (Petitcollin, 2021, 235).
Popolnoma zadovoljno lahko živimo tudi s prekomerno delujočimi možgani, saj imamo več energije. Vsakdanje življenje običajnih oseb se zdi dolgočasno in počasno. Takšen hiter in dinamičen ritem nam lahko popolnoma ustreza in s tem ni nič narobe.
IZGORELOST
Ljudje z umskim presežkom so včasih žrtve izgorelosti, ker je rahlo preobremenjenost težko odmerjati. Dovolj je, da se le nekaj zaplete in pride do izgorelosti. Zato je dobro, da znamo predvideti tudi prostor za nepredvidene dogodke.
KAKO ŽIVETI V DRUŽBI, ČE SMO PREVEČ UMSKO UČINKOVITI?
Bolje, kot se bomo razumeli, boljše bo naše samospoštovanje. Z večjim samospoštovanjem nam drugi namenjajo več spoštovanja. Če ste se do sedaj prilagajali drugim, veste, zakaj je prišlo do nesporazumov. Običajni ljudje so drugače misleči in bodo takšni tudi ostali. Umsko preveč učinkoviti ljudje pa so drugačni in bodo ostali taki.
- sprejemanje osamljenosti: »Raje sam kot v slabi družbi«. Nekateri ljudje z umsko presežnostjo ne prenašajo dobro osamljenosti in so raje v slabi družbi, kot bi bili sami. Vendar pa tudi to lahko prinaša občutke osamljenosti. Da bi dobro izbirali svojo družbo, moramo najprej biti sposobni živeti sami. Ko oblikujemo svojo integriteto, občutek osamljenosti izgine (Petitcollin, 2021, 240).
- obvladovanje kritik: kritike ne jemljite osebno, oseba, ki kritizira, pove več o sebi kot o vas. Kritike se naučimo sprejemati kot povratne informacije, ki so konstruktivne in lahko izboljšajo naše delo. Prav tako kritike jemljimo kot mnenje, ki je pač mnenje nekoga drugega in ni obvezujoče (Petitcollin, 2021, 241).
-živeti v paru: ljudje z umsko presežnostjo imajo lahko v paru težave, pogosto živijo z narcističnimi sprevrženci oz. čustvenimi vampirji. Takoj, ko se jih osvobodijo, ponovno zaživijo in ne stopijo več v odnos psihološke nadvlade. Če je partner odprt za nadarjenost in umsko presežnost, se zelo dobro razumejo in živijo srečno. Lahko pa pride tudi do tega, da običajno misleči partner ne razume umske presežnosti in se mu zdi pretirana, umsko pretirano misleča oseba pa dojema partnerja kot počasnega in dolgočasnega (Petitcollin, 2021, 242).
V zadnjih dveh prispevkih smo spoznali pojem in značilnosti hiperobčutljivosti. Ta prispevek je osvetlil strategije za to, da s to lastnostjo zdržimo. Hiperobčutljivost je lahko prednost, lahko pa tudi izčrpavajoča slabost. Ne glede na to, ali nas omejuje ali nam pomaga, ji ne moremo ubežati. Dobro je, če se naučimo z njo živeti. Vsem, ki imate občutek, da svojih možganov ne razumete dobro in da imate težave s hiperobčutljivostjo, svetujem, da preberete celo knjigo Christel Petitcollin: Kako razmišljati manj. V njej boste našli še podrobnejše opise hiper delujočih možganov in natančne razlage bioloških in nevroloških osnov v možganih. Ko sebe bolje spoznamo, živimo bolje.