Prišla je v moje življenje, popolnoma brez povabila. Nisem vedela, kdo je ona in kakšna je njena vloga. Udobno se je namestila v moje mlado telo. Najela si je kotiček v možganih in tam začela kraljevati, kot da je doma. Začela je kraljevati in delati vse, kar je ugajalo le njej. Bila je noro trmasta, odločna, obsedena, jezna in kruta. Največji užitek pa je bilo njeno poigravanje z mano. Imela je moč, da me popolnoma zmanipulira in si me prilasti. To je bil njen cilj, ki se je počasi začel uresničevati. Nevede sem postajala njena sužnja. Delala sem točno to, kar si je zaželela. Zaprla me je v kletko in me tam mučila kar nekaj let. Dan za dnem mi je govorila, da me nihče ne ljubi, da me vsi sovražijo, da nisem zaželena na tem svetu, da sem nula in nič več, da sem ničvrednica, da sem nesposobna, da sem grda in glupa. Dala me je na mučilno napravo. Psihično in fizično me je zlorabljala. Počasi me je onesposabljala s stradanjem, da se ji nisem bila zmožna več upirati. Postajala sem še bolj osamljena, depresivna, lačna in hkrati sita. Težko sem preživljala to obdobje. Bilo je, kot da me ni, ampak bila sem. Samo bila sem. Prepričala me je v svojo zlobno zgodbo, tako prekleto dobro, da sem ji začela verjeti. Ona je bila vse, kar sem še imela. Druga drugo sva očitno potrebovali tako kot riba vodo. Držala me je za roko kot otroka in me ni izpustila. Bala se je, da me bo izgubila. Ta njen strah je bil močan in grozovit, tako se me je oklepala. Očitno je globoko v sebi tudi ona iskala nekoga, ki jo bo ljubil in razumel. Bila je moja najboljša, a hkrati najslabša prijateljica. Hkrati sem jo ljubila in sovražila. Obsedla me je in podlegla sem. Aktivno sem začela sodelovati v njenem uničevalnem načrtu proti sebi. Postajalo je vse huje in huje. Izgubljala sem se. Niti boriti se nisem mogla več, da bi prišla iz kletke. Potrebo po pozornosti in ljubezni sem potopila vase. Bila sem prazna. Izginjala sem. Pa to sem si na nek način tudi želela. Izginiti. Medtem pa me je ona, kraljica, počasi žrla in delček za delčkom grizla.
Prvič je prišla do mene v srednji šoli, ko sem izgubila babico in posledično se je takrat v meni nekaj premaknilo. To je bil samo povod za nekaj globljega, ta zver je spala v meni in čakala, da se zbudi. In se tudi je. Ko me je obsedla, je vse šlo samo še navzdol. Vsi so končno začeli opažati, da je nekaj narobe z mano. Čeprav sem skrivala tega demona pred svetom, a neuspešno. Tako sem začela dobivati pozornost in negativne kritike. A si v redu? Zakaj ne ješ? Premalo ješ? Bla bla bla. Glede na vso situacijo mi je res manjkalo samo še to zbadanje bližnjih. Takrat nisem razumela, nisem dojela, kaj se dogaja, nisem hotela dojeti. Tale čarovnica v meni me je zavajala ter mi pred očmi trosila meglo. Ničesar nisem videla. Prevzela je oblast in počela vse namesto mene. Jaz nisem bila več jaz. Nisem mogla več biti. Skrivati je začela hrano pred mano, nato me je gnala bolj in bolj telovaditi. Skoraj za vsak grižljaj sem dobila kazenski karton in morala telovaditi. Takrat sem že začela dobivati vzdevek obešalnik. Noge so me še komaj nosile, roke so postajala modrejše, obraz sem prekrila z belo barvo in zanašati me je začelo, kot da sem pijana.
Še sedaj ne vem kako, kdaj in zakaj, ampak po letu dni in pol je prišlo do velikega preobrata. Če ga takrat ne bi bilo, kdo ve, kje bi bila sedaj. Gor ali dol? Odpeljali so me v zdravstveni dom na pogovor ter pregled. In to je bil začetek konca. Boj za obstoj. Zverino v meni sem začela odganjati in izseljevalni postopek se je začel. Bila je jezna, besna. A še vedno mi je hotela narekovati, kaj bom jedla, kdaj ne smem jesti, koliko kalorij in koliko moram telovaditi. Nisem se ji več pustila ubogati. Lačna sem bila svojega življenja in hotela sem ga nazaj, zato sem začela ponovno hraniti svoje telo. Tako sem se po napornih nočeh prebudila v lep sončen dan. Sama sebi sem bila v največjo podporo in oporo, skoraj brez pomoči bližnjih.
Zamero sem kuhala še kar nekaj časa, saj sem tako zelo potrebovala njihovo potrditev, ljubezen in podporo, pa tega nisem prejela. Zato sem se zatekla v hrano ali pa stran od hrane, da pokažem sebi in drugim, da sem le majhna, krhka punčka, ki potrebuje dozo pozornosti.
Potrebovala sem spremembo. Morala sem iz gnezda in začeti nanovo drugje. Sama s sabo. Začela sem se spoznavati, vendar pa ne še toliko, da bi rane iz preteklosti izginile. Spet me je obiskala stara prijateljica, da bi skupaj začeli obujati spomine. Spet me je zatresla in vrgla iz tira. Zaradi nje sem izgubila mesečno perilo, lasje so zapuščali mojo glavo, težko sem dihala, bila sem živčna in nestrpna. Pojedla sem le toliko kot sosedov maček in nič kaj več. Dodatni stres so povzročili corona, selitev in izguba mojega kosmatega prijatelja. Shujšala sem na 46 kil in bila z eno nogo na ladji odpisanih. Verjetno ni več manjkalo veliko. In spet nihče od domačih ni kaj veliko opazil. Mogoče samo kakšen opomin tu in tam, naj pojem kakšen košček več. Vsak, ki me je videl, je verjetno pomislil, da sem prišla iz taborišča v Auschwitzu.
Nato sem se ustrašila. Zdravje me je začelo zapuščati in to je bil zadnji alarm, da dokončam še nedokončano. In začela sem…
Anoreksija je način življenja, je strah pred debelostjo, obsedenost s popolnim telesom, pretirano ukvarjanje s hrano in vadbo.
Anoreksija je slaba prijateljica, ki te moti. Anoreksija ni bolezen, saj od nje ne zboliš se ne pozdraviš, temveč to postaneš in nehaš biti. Je igra pozornosti, ujetosti. Hrana je le krinka za tisto, kar se odvija v zaodrju. Na nek način je kaznovanje sebe za tisto, kar so ti storili drugi. Je mučenje, je krivda, je sram. Je poskus, da se skriješ pred svetom, pred samim sabo, ker si ničvreden in beden. Je neuslišana prošnja po ljubezni in razumevanju ter želja po toplem domu in objemu. Je bolečina. Je praznina v tebi. Je žalost. Je mraz. So večne laži in sprenevedanja, prikrivanja. Je osamljenost, ker nihče ne obstaja in tudi ti ne. Je konec življenja. Anoreksija je lahko nov začetek, nečesa lepšega, večjega. Je nova priložnost. Je novo obdobje. Je novo učenje spoznavanje sebe in svojega telesa. Je novo rojstvo. Je čas samo zate. Je nekaj dokončano nedokončanega. Pripeljala me je do tega stanja, da se iz dneva v dan bolj ljubim, spoštujem in razvajam.