SOVRAŽIM ŠPORT.

Jap, res je. Ne maram ga. Ni mi všeč. Sovražim ga. Bljak.

Od kar pomnim sem bila obkrožena s športom. Doma s strani očeta, ki je bil aktiven športnik in selektor. V poslovnem svetu, šport, šport, šport...

Tudi jaz sem bila športnica. Trenirala sem košarko, atletiko in softball. Pri vseh sem bila dokaj povprečna. Všeč mi je bila pripadnost, prijateljstva in občutek, da si drugačen od ostalih, ker si nekje, kjer ostali niso, kot v nekakšnem skrivniem klubu. Ime svojih klubov sem vedno s ponosom promovirala. Da o rivalstvu s sosednjimi ekipami sploh ne govorimo. Moj hrbet je vedno krila moja ekipa. Tako kot sem jaz njihovega.

Ampak zakaj sovražim šport, če pa je bilo tako fino. Ne maram ga, ker se v tem telesu, ki me trenutno nosi po svetu, ne počutim udobno. Ker poleg kosti, kože, živčevja, nosim okoli še cca 40 kil več, kot bi jih bilo priporočljivo. Imam uničena kolena, to je bila popotnica športa, sesut hrbet, to je popotnica prevelike teže in sedečih del, operirano ramo, tudi to s pozdravi iz košarkaških let in nekaj slabih spominov na musklfibre, ki so bili tako kruti, da jih ne privoščim niti svojim sovražnikom.

Pa se vrnimo k mojemu telesu, ki s seboj prenaša en kup špeha.

Če skočim se vse premika, majica zleze gor, moj trebuh vidi sonce. Če tečem me bolijo kolena, če hodim v hrib, me boli hrbet, če med odbojko hočem servirati visoko servo, me je smrtno strah, da bo moja rama šla skupaj z žogo čez mrežo. Pred dvema mesecema sem se odločila in spremenila svoj življenski stil. Splanirala sem si v piko, po kakšnih korakih bom do tja prišla. In en izmed korakov je bil tudi šport. Za hrano sem poskrbela, za psiho tudi, sedaj pa šport!

Ampak jaz ne maram športa. Jaz ga sovražim. Ampak vem, da brez tega ne bo šlo.

V preteklosti sem imela en kup osebnih trenerjev, pa bootcampe, pa neke skupinske vadbe, pa Youtube, pa spletne guruje. O vau, saj je samo od mene športna ekonomija cvetela v Sloveniji. Ampak nikjer se nisem našla. Nikjer se nisem počutila sprejeta, kot del ekipe. Vedno sem izstopala, ker sem višja, debelejša, ker imam preveliko razvlečeno majico, ker nimam roza supergic ampak neke razjahane stare iz dna omare.

Pa musklfibri, ja, te sovražim. Sovražim, da se ne morem usest na stol, ko tako zelo bolijo stegna, da grem po stopnicah, kot da mi je nekdo polomil kolena, da me smeh boli.

Ampak vseeno je po mojem planu za izgubo teže na seznamu šport. Ko pridem do -15 kil minusa, pride šport. To pa je sedaj samo še nekaj kil stran. Šport pa sovražim. Ampak pretekli vikend se je nekaj zgodilo z mano. Po enem letu in pol sem bila prvič sama doma. Cel vikend. Sama!

In sem se oblekla. V pajkice, v majico, v kapucar v pohodne čevlje in vzela pohodne palice. Šla sem čez polje na lokalni klanec (ne, ne zasluži si imena gora ali hrib, ampak klanec - na 500m)

Vreme je bilo tik pred dežjem. V bistvu je že kapljalo, ko sem prišla do prvih dreves. Ko sem prišla pod klanček za vzpon je deževalo.

Z eno nogo sem bila že obrnjena proti cesti nazaj domov.

V glavi pa - saj sovražim šport, zakaj bi gor rinila, ker bom itak premočena.

Mimo mene prišla gospa s psom na vrvici, oblečena v kratko majico in kratke hlače s škornji na nogah. Sva se pozdravili in je med hojo rekla "Ah ta dež, saj bo hitro mimo". Sem se nasmejala ji prikimala in se odpravila v klanec. Samo to sem potrebovala, drug pogled na vreme, to nevidno brco, da se nisem odpravila domov.

Ko sem prišla nazaj domov sem začela raziskovat, kaj bi bilo meni najbližje, katere vadbe so na voljo, koliko stanejo tečaji.

Okej, sovražim je težka beseda. Zelo obsojujoča. Zelo negativna, vzamem jo nazaj. Recimo, da ga ne maram, ne maram športa. Ampak z vsako izgubljeno kilo se tudi moj pogled na svet spreminja. Kaj pa, če rečem, da ga toleriram, da se ga morda lahko naučim tolerirat. Ker je občutek po športanju nekaj kar je vredno toleriranja. Ta občutek, da si nekaj dosegel, da si nekaj dobrega zase naredil. In, da se imaš vsaj malo rad, da ceniš svoje telo, ker mu je uspelo priti na cilj.To mogoče lahko celo vzljubim. Ampak dajmo začet s toleranco. Ne prehitevajmo.

Če nismo ljubitelji športa, začnimo počasi (vir: Pexels).