Zagotovo se iz časa osnovne šole vsi spomnimo športnovzgojnega kartona, ki smo ga imeli pri testiranju sposobnosti pri športni vzgoji. Vanj je učitelj športne vzgoje vpisoval naše rezultate na različnih področjih športne vzgoje, našo višino, težo, telesno pripravljenost oz. zmogljivost ter druge značilnosti. Še danes se ta karton uporablja v osnovnih šolah, saj s podatki v kartonu spremljajo telesni in gibalni razvoj generacij. Zagotovo prinaša pomembne podatke o telesni (ne)pripravljenosti, je pa lahko na številnih področjih tudi problematičen.
KAJ JE ŠPORTNOVZGOJNI KARTON
Športnovzgojni karton je nacionalni program za spremljanje telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine. Vanj so vključene vse slovenske osnovne in srednje šole. S pomočjo podatkov lahko otroci in njihovi starši spremljajo telesni in gibalni razvoj, učitelji športne vzgoje pa pridobijo pomembne informacije, na podlagi katerih otrokom in mladostnikom strokovno pomagajo pri njihovem razvoju (Strel, 1996). Že več kot 20 let je športnovzgojni karton v papirni obliki. Trenutno ima vsak učenec svoj osebni športnovzgojni karton, na katerem so njegovi osebni podatki in rezultati merjenj. Zbirka podatkov vsebuje skladno z zakonodajo naslednje osebne podatke (podatke o učenki/učencu: ime, priimek, spol, rojstni datum), podatke o morfoloških (telesnih) značilnostih in gibalnih sposobnostih. Učitelji športne vzgoje ročno, sproti vpisujejo rezultate, na koncu pa se vsi dobljeni podatki (za vse učence šole) prepišejo v zbirne kartone (svkarton.si). Verjamemo, da so podatki potrebni in koristni ter da lahko na podlagi pridobljenih rezultatov sprejmemo določene ukrepe, ki lahko prispevajo k boljši telesni pripravljenosti ali pa vsaj opozorimo na negativne posledice, ki jih ima lahko slaba telesna pripravljenost. Pa vendar moramo opozoriti, da je način, na katerega potekajo meritve, za številne otroke in mladostnike v šolah izjemno neprijeten, saj so na tak način izpostavljeni primerjanju med vrstniki.
DOLOČANJE TELESNE TEŽE IN ITM
Eni izmed prvih meritev športnovzgojnega kartona sta telesna višina in telesna teža, kmalu za njima pa še kožna guba, ki meri odstotek maščobe. Otroke izmerijo in stehtajo, pri čemer so podatki vidni vsem otrokom v skupini – običajno je v prostoru tehtnica, na katero otrok stopi in učitelj prepiše številko v karton, ostali otroci pa gledajo in seveda tudi komentirajo. Takšna izkušnja je izjemno neprijetna, saj so otroci in mladostniki javno izpostavljeni, njihova telesna teža je vidna vsem, kljub temu da je to v bistvu zasebna stvar, intimen podatek. Živimo v družbi, ki favorizira vitko telo, otroci in mladostniki so izpostavljeni zavajajočim podobam na družabnih omrežjih in kot zaželena dojemajo vitka in visoka telesa. Še posebej dekleta so pod stalnim pritiskom, koliko bi morala biti visoka ter koliko bi morala tehtati, čeprav tudi fantom ni prizanešeno. Številna dekleta so že brez takšnih meritev zelo obremenjena s svojim videzom, telesno težo, višino in obliko in takšne meritve samo še povečajo pritisk in nezadovoljstvo s samim seboj. V razredu otrok so lahko tudi posamezniki, ki imajo zdravstvene težave, zaradi katerih njihova telesna teža odstopa od tiste, ki je v kategoriji »normalne« telesne teže, zato so ti lahko še posebej izpostavljeni in prizadeti. Če poleg neprijetnosti samega tehtanja pred vsemi v razredu dodamo še tisto, kar se zgodi kasneje, na šolskih hodnikih, ugotovimo, da je zadeva zelo problematična. Številni otroci in mladostniki so zaradi izmerjene telesne teže, ki so jo videli tudi drugi sošolci, tarča zbadljivk in posmeha na šolskih hodnikih – sošolci jih zmerjajo kakšni so, kar ima zelo hude posledice in vpliva na samopodobo ter pogosto vodi v odločitve za hujšanje. Če k temu dodamo še primerjanje ostalih kategorij – torej telesne višine, kožne gube ter zmogljivosti pri posameznih športnih aktivnostih je lahko izkušnja s športnovzgojnim kartonom zelo travmatična. Meritve potekajo v letih, ko so otroci in mladostniki zelo občutljivi, veliko jim pomeni mnenje vrstnikov, zato je takšno izpostavljanje lahko zelo škodljivo in jih zaznamuje trajno za vse življenje. Mnogi se zaradi zbadljivk in pritiska okolice odločijo za hujšanje, kar nemalokrat vodi v motnje hranjenja, kot so anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje.
Nekateri mladostniki pa že imajo motnjo hranjenja in jim je zato izkušnja tehtanja že tako zelo neprijetna in povzroča velik stres. Dekle z anoreksijo, ki že tako zelo težko sprejema svojo težo in ima s tehtanjem težave, je pri takšnem javnem merjenju še posebej izpostavljeno, drugi vidijo njeno težo, čeprav je to njena zasebna stvar. Motnje hranjenja so tudi zdravstveni problem, zato je telesna teža na nek način zdravstvena težava, to pa ni javna stvar, o kateri bi vsi razpravljali in komentirali. Številke na tehtnici so za nekoga lahko zelo boleče. Dovolj je že to, da ima oseba sama pri sebi velike težave s sprejemanjem telesne teže in res ni potrebno, da se s tem ukvarjajo še drugi. Meritve športnovzgojnega kartona dajejo vtis, da so otroci in mladostniki v bistvu dolžni dati svoje podatke o telesni teži, nimajo nobene izbire.
ITM
Telesna teža je del podatkov v športnovzgojnem kartonu in je poleg telesne višine sestavni del ITM-ja, torej indeksa telesne mase, ki se še vedno uporablja za oceno primernosti telesne teže posameznika. ITM je kategorija, pojem, ki zajema zgolj dva dejavnika, to sta telesna višina in telesna teža. V tem pogledu je zelo omejen, saj ne zajema številnih drugih dejavnikov, ki prispevajo k telesni teži. Vemo namreč, da naše zdravstveno stanje ni odvisno le od telesne višine in telesne teže, temveč tudi od številnih drugih dejavnikov, ki dopolnjujejo življenjski stil posameznika. Določanje »primernosti« telesne teže je zelo omejeno, če vključimo samo ta dva dejavnika, še bolj pa so problematične kategorije, ki so na nek način umetno ustvarjene. Meja, kje je še zdrava telesna teža in kje se začne prekomerna ali prenizka teža je umetno, matematično postavljena.
Za določanje ITM velja naslednja tabela
ITM | HRANJENOST |
manj kot 18,49 | podhranjenost |
18,5 – 24,9 | normalna hranjenost |
25 – 29,9 | prekomerna telesna masa |
30 – 34,9 | debelost – 1. stopnja |
35 – 39,9 | debelost – 2. stopnja |
40 ali več | visoka debelost – 3. stopnja |
Pri tej tabeli lahko vidimo, da so meje jasno postavljene, na decimalko natančno. Vprašamo pa se lahko, ali je razlika v zdravstvenem stanju nekoga, ki ima ITM 24,5 in nekoga, ki ima 25, 2 res tako velika, da sodita v dve različni kategoriji? Kaj pa, če tisti, ki ima indeks 25,2 bolj skrbi za svoje zdravje, se uravnoteženo prehranjuje in redno giblje, tisti, ki ima 24,5 pa se ne giba nič in uživa nezdrave obroke, polne sladkorja in maščobe? Prav tako imata osebi lahko različno telesno sestavo, različen odstotek maščobe, različen odstotek mišične mase, ki ni nujno sorazmeren s telesno težo. V tem pogledu je ITM problematična kategorija, zato ni dobro, da primernost telesne teže ocenjujemo samo na podlagi ITM-ja. Je zagotovo zelo dolgo uveljavljen pojem, ki nekaj pove, ne prikaže pa celotne slike, saj k zdravju prispevajo še številni drugi dejavniki. Prav tako je tudi dojemanje telesne teže odvisno od številnih dejavnikov, ki so zelo povezani s pritiski okolice. Veliko tistih, ki so v kategoriji normalno hranjenih misli, da so predebeli, saj jih medijske podobe ter modna industrija silijo k temu, da bi imeli takšno telesno težo, ki sodi v kategorijo podhranjenosti.
POMANJKLJIVOSTI ENAČBE
Ker ITM zajema samo dve kategoriji, ne zajema ostalih dejavnikov, ki vplivajo na naše telesno zdravje, kot so:
- nezdrave navade (npr. pitje alkohola, neuravnoteženo prehranjevanje, uživanje visoko predelanih živil, z visoko vsebnostjo sladkorjev in maščob), uživanje prepovednih substanc, kajenje),
- pomanjkanje počitka,
- stres,
- vrednosti krvnega sladkorja in pritiska,
- telesna aktivnost preko dneva,
- odstotek maščobe v telesu.
Prav tako ITM ne zajema počutja v lastnem telesu, saj se lahko nekdo, ki ima ITM v kategoriji prekomerne telesne teže redno giba, skrbi za prehrano in jo dobro telesno pripravljen in se zato ne počuti pretežkega. Prav tako je lahko nekdo z ITM-jem 20 zelo slabo telesno pripravljen. Problem je še večji pri motnjah hranjenja, ko se lahko osebe z ITM-jem, ki kaže na podhranjenost, počutijo dejansko zelo debele. Smiselno je zato zajeti paleto različnih dejavnikov, ki vplivajo na zdravje in ne samo telesne teže.
PROBLEM PRIMERJANJA OTROK IN MLADOSTNIKOV
Če se vrnemo nazaj k športnovzgojnemu kartonu, lahko predlagamo, da bi za potrebe izvajanja meritev merjenje telesne teže, višine pa tudi ostalih parametrov uvedli bolj diskretno merjenje. Veliko bolje bi bilo, če bi učitelj otroke meril in tehtal tako, da ostali otroci tega ne bi gledali ter komentirali, on pa bi številke prepisal v karton. Telesna teža ni javni podatek, za nekatere osebe je lahko zelo občutljiva in problematična stvar, zato javno primerjanje povzroča velike travme, ki imajo posledice za vse življenje. Nekdo, ki je tarča vrstniškega psihičnega nasilja, bo izločen iz družbe, lahko bo razvil motnjo hranjenja, kar ga bo zaznamovalo za vse življenje. V tem primeru je športnovzgojni karton bolj škodljiv, kot če ga ne bi bilo. Če je športnovzgojni karton namenjen preventivi in krepitvi zdravja, bi bilo smiselno razmisliti tudi o škodljivih posledicah, ki jih povzroča. Če pretehtamo pluse in minuse se lahko vprašamo, kaj lahko naredimo samo s podatki in statistiko, ki jo dobimo iz teh podatkov oz. ali so ti podatki tako uporabni, da prenesjo morebitne negativne posledice, ki jih s seboj prinašajo. Strinjamo se, da so meritve potrebne, saj omogočajo spremljanje generacij skozi čas, potrebno pa je prilagoditi izvajanje tako, da bo sprejemljivo za vse udeležence, saj je konec koncev smisel njihovo zdravje in dobro počutje.
Comentarios