Poglejmo si primer dveh športnikov. Ema je rekreativna 35-letna športnica, ki trikrat na teden preteče po 10 km. Med vikendi, če ne dela, rada zahaja v gore. Njeno delo je fizično in psihično naporno, saj dela v domu za starejše občane, kjer skrbi za kronične bolnike, zato se sama trudi jesti čim bolj zdravo in zadosti gibati. Zadnje pol leta je imela pogoste prehlade, njena kakovost spanca je slaba in večkrat toži po splošni utrujenosti ter razbolelih mišicah. Izgubila je tudi menstruacijo. V zadnjem letu je v želji po izboljšanju počutja izgubila 2 kilograma. Na splošno uživa veliko zelenjave in sadja. V gore po navadi vzame beljakovinsko ploščico ali oreške, pije samo vodo in na vrhu si vedno privošči solato z beljakovinskim živilom.
Jaka je 18-letni profesionalni cestni kolesar, ki ima trening šestkrat na teden po 2-5 ur. Dnevno se sooča s pritiski trenerja, ki mu prigovarja, da bo z manj kilogrami uspešnejši v svojem športu. Opaža tudi večjo razdražljivost in nihanje razpoloženja. V zadnjih mesecih je na telesni masi namerno izgubil 5 kilogramov, opaža tudi poslabšano zmogljivost na treningih. Na letnem zdravniškem pregledu so ga poslali na slikanje kostne gostote, kjer so opazili, da je le-ta znižana v področju hrbtenice. Na odvzemu krvi so ugotovili tudi znižano raven testosterona. Poleg tega je od svojega petnajstega leta pogosto na dietah, zato mu telesna masa niha za 4-5 kilogramov.
Sindrom relativnega energijskega pomanjkanja v športu se razvije, ko oseba v daljšem časovnem obdobju (kronično) ne zaužije dovolj energije s hrano, in ji zato po treningu ne ostane dovolj energije za normalno delovanje telesa. Telesna dejavnost za naše telo predstavlja stres, vendar pa, če je dejavnost pravilno načrtovana in ta stres ni prevelik, se lahko naš organizem na obremenitve prilagodi. Hrana je potrebna, da se telo obnavlja in popravlja poškodbe, ki nastanejo med vadbo, kar omogoča telesu, da se prilagaja ter sčasoma zmore prenašati večje obremenitve. Ko se ukvarjamo s športom in ne vnašamo zadostne količine hrane iz določenega razloga, na primer, če želimo izgubiti nekaj kilogramov, naš organizem tega ne zazna tako, kot da bi si želeli zgolj izgubiti maščobo. Primanjkljaj energije iz hrane zazna kot pomanjkanje hrane. Če se ta nezadosten vnos energije nadaljuje preko več mesecev ali let, se razvije REDs. Le-ta lahko prizadene kogarkoli, ki se ukvarja s športom. Moške ali ženske, stare ali mlade, osebe s prenizkim, normalnim ali previsokim indeksom telesne mase, profesionalne ali rekreativne športnike.
Prve, sicer nespecifične simptome pomanjkanja energije, lahko vidimo pri Emi. Zadnje pol leta je imela pogoste prehlade, kar nakazuje na oslabljeno delovanje imunskega sistema. Poleg tega ima tudi težave s spanjem, večkrat je utrujena in ima razbolele mišice. Izgubila pa je tudi menstruacijo, kar je najbolj tipičen znak pri ženskah, da v telesu ne poteka vse tako kot bi moralo. Telo daje pri pomanjkanju energije iz hrane prednost ohranjanju vitalnih funkcij, vse ostale funkcije, manj pomembne za življenje, pa so okrnjene. Zato se pri ženskah tudi zniža raven hormonov, ki so potrebni za reproduktivno zdravje, in posledično ženska izgubi menstruacijo. Lahko pride tudi do nihanja razpoloženja, razdražljivosti, kar se v slabšem primeru razvije v depresijo. Če se prenizek energijski vnos nadaljuje tekom več let, zdravstvene težave postajajo vse večje. Dober primer je Jaka, ki so mu diagnosticirali znižano kostno gostoto v področju hrbtenice. Znižano je imel tudi raven testosterona. Seveda je posledica energijskega primanjkljaja tudi znižana telesna zmogljivost, ker telo preprosto ne dobi dovolj energije niti za osnovne procese, potrebne za življenje.
Dodatni dejavniki, ki lahko prispevajo k razvoju REDs, so tudi nepravilna izbira živil, s katerimi se prehranjuje profesionalni ali pa rekreativni športnik. Nezadosten vnos ogljikovih hidratov, ki so glavni vir energije za telesno dejavnost, skupaj z visokim vnosom maščob in prehranske vlaknine, predstavlja večje tveganje za športnike, da ne bodo zaužili dovolj energije. Razlog za to je, da prehranska vlaknina, kljub svoji nizki energijski vrednosti, zaradi svojega velikega volumna lahko hitro povzroči občutek sitosti. Vse to lahko vidimo pri Eminem primeru, ko pred in po telesnem naporu vnaša samo beljakovinske ploščice, oreške in solato. Takrat bi morala njena prehrana temeljiti v veliki večini na ogljikovih hidratih v kombinaciji z manj mastnimi viri beljakovinskih izdelkov.
Potem so pa tukaj še drugi dejavniki, ki okrevanje od REDs naredijo še toliko težje. Sem kot primer lahko navedemo pritiske trenerja na Jaka, da zniža svojo telesno maso. Pri športih, kjer je se spodbuja čim nižja telesna masa (kolesarstvo, smučarski skoki, plezanje…), estetskih športih (ritmična gimnastika…) in športih s težnostnimi kategorijami (judo…), je še večja verjetnost, da bo športnik razvil REDs ravno zaradi kulture teh športov. Nekateri športniki pritiske doživljajo tudi s strani staršev, ki skozi otroka uresničujejo sanje iz svoje mladosti, da bi bili uspešni v nekem športu. Poleg zunanjih pritiskov, ki jih oseba doživlja, so velikokrat prisotni tudi notranji pritiski: nagnjenost k perfekcionizmu, konstantna želja po vitkejšem telesu, težave s samopodobo in samozavestjo… Vsi ti dejavniki lahko pomembno prispevajo tudi k razvoju motenj hranjenja, ki zelo pogosto spremljajo REDs. Velikokrat so zraven prisotna tudi patološka vedenja glede telesne aktivnosti. Pride do obsedenosti z njo in obolela oseba poleg že tako napornih treningih dodaja zraven še dodatne treninge in spušča dneve regeneracije.
Socialni mediji nas z vseh strani bombardirajo s podobami manekenk ali fitnes modelov z vidnimi trebušnimi mišicami in izklesanim telesom. Kar se pa nekateri ljudje ne zavedajo, je da tako nizek procent telesne maščobe ni vzdržljiv za normalno hormonsko delovanje organizma. Dolgoročna škoda za zdravje je še večja, če je oseba, ki trpi za REDs otrok ali pa najstnik, ki bo posledice dolgoročnega pomanjkanja energije trpela celo življenje. Takrat je telo še zmeraj v fazi rasti in razvoja ter za to potrebuje zadosti energije, ki prihaja iz primerne izbire prehrane. Dobro se je vprašati ali nam je športnikovo dolgoročno zdravje bolj pomembno od športnih dosežkov. Na koncu se pri veliko različnih športih, športna kariera konča že v mladih letih. Preostala leta športnikovega življenja so lahko tako zaznamovana s precej neugodnimi zdravstvenimi posledicami.
Do zdaj je najbrž že razvidno, da imajo REDs in različne motnje hranjenja veliko skupnih točk. V obeh primerih je v ospredju nezadosten vnos energije. Poleg tega lahko pri veliko posameznikih z motnjo hranjenja, srečamo obsesivno ukvarjanje s športom, z namenom izgube telesne mase. To pa samo še poveča verjetnost razvoja REDs. Pomembno je vedeti, da nimajo vsi z motnjami hranjenja RED-S in obratno, vsi z REDs nimajo motenj hranjenja. REDs se namreč lahko razvije tudi nehote, ko oseba npr. zaradi ogromne energijske porabe ne uspe v telo vnesti zadosti hrane. To se lahko zgodi na primer, če oseba zaradi natrpanega urnika in pomanjkanja časa začne spuščati obroke. Pretekla zgodovina motenj v prehranjevanju ali prehranskih motenj lahko poslabša nadaljnjo podhranjenost z energijo in se mora zato šteti kot pomemben dejavnik tveganja za razvoj REDs. Za pomoč se lahko obrnete na Službo bolniške prehrane in dietoterapije, pri mladoletnih osebah pa to nalogo opravlja Služba za dietoterapijo in bolniško prehrano na pediatriji. V obeh primerih najprej potrebujete napotnico od osebnega zdravnika.