“Samo še anoreksijo premagam pa bom srečna.”
»Ko se bom nehala prenajedati, bom spet zadovoljna s seboj.«
»Tole bruhanje bo enkrat minilo. Do takrat pa pač je tako, kot je.«
Takšne ali podobne stavke večkrat slišimo od oseb, ki iščejo pomoč zaradi motenj hranjenja. Za motnjo hranjenja je značilno, da okupira celega človeka in spremeni način življenja. Spremeni prioritete in zdrave vzorce zamenja z nezdravimi, s takšnimi, ki otežujejo življenje in povzročajo tesnobo. Osebe, ki trpijo zaradi motenj hranjenja, zanemarijo svoje notranje občutke, saj tiste pristne potrebe potisnejo v ozadje in jih na nek način preslišijo. Pozornost posvečajo škodljivim mislim, ki jih narekujejo motnje hranjenja. Pozabijo na številne občutke, ki so značilni za zdravo delovanje človeka. Z eno besedo – pozabijo poskrbeti zase.
Kam z obiljem čustev?
Osebe z motnjami hranjenja imajo običajno velike težave na področju izražanja čustev. Še posebej se težko soočajo s tistimi čustvi, ki vzbujajo neprijetne občutke. Ko občutijo sram, žalost, jezo, krivdo in druga podobna čustva, jih ne znajo izraziti na neškodljiv način in se zatekajo v nezdrave vzorce vedenja. Zelo pogosto takšna čustva potlačijo in potisnejo nekam v ozadje. Kljub temu neizražena čustva ne izginejo, temveč se kažejo v vedenju, ki je značilno za motnje hranjenja. Takšni vzorci vedenja so stradanje, prenajedanje, bruhanje, pretirana telovadba, v skrajnih primerih tudi samopoškodovalno vedenje. Osebe z motnjami hranjenja pogosto ne znajo izraziti tudi tistih čustev, ki povzročajo prijetna občutja. Takšna so na primer zadovoljstvo, veselje, ponos nase, sreča. Pogosto so nezadovoljne z vsem, se težko pohvalijo, so kritične do drugih in težko občutijo zadovoljstvo. Dobro je, da zase poskrbijo tako, da si dovolijo občutiti in izraziti široko paleto čustev, na kateri so vsa čustva dovoljena in primerno izražena. Velik doprinos prinese že spoznanje, da nobeno čustvo ni nevarno in da se nam zaradi njegovega občutenja in izražanja ne bo nič zgodilo. Namesto zanikanja se je potrebno premakniti v sprejemanje čustev, ki jih lahko izrazimo na kreativne načine. Včasih je dovolj, da le zdržimo z določenim čustvom, dokler traja in se zavedamo, da bo minilo. Razmislimo o tem, zakaj se je pojavilo in ga pustimo, da mine.
Socialne aktivnosti
Osebe z motnjami hranjenja se zaradi preokupiranosti s hrano in telesno težo pogosto socialno izolirajo. K temu še dodatno pripomore občutek sramu, ki ga občutijo bodisi zaradi svojega telesnega izgleda (npr. vidna shujšanost ali prekomerna telesna teža) bodisi zaradi spremenjenih navad (npr. ne upajo si pojesti sladoleda v družbi, ker se bojijo, da bodo izgubile nadzor nad seboj). Ker se vse bolj zapirajo vase, jih posledično tudi prijatelji vse manj vabijo v družbo. Okolica običajno opazi, da z osebo nekaj ni v redu, ne zna pa vedno pristopiti. Običajno pokažejo zanimanje z vprašanji, kot so: »Kaj se s teboj dogaja?« ali pa »Slabo izgledaš zadnje čase, skrbi me zate.« Oseba z motnjami hranjenja pogosto težave zanika, zato se prijatelji vanjo ne vtikajo več. Da bi bili uspešni, je potrebno veliko ponovitev teh vprašanj, prijatelji pa običajno odnehajo že pri prvih poskusih. Ker ne najdejo skupnih točk, osebe z motnjo hranjenja v svojo družbo ne vabijo več. Prav tukaj pa je pomembno, da se oseba z motnjo hranjenja vpraša, ali bi lahko bilo zanjo več druženja koristno, sproščujoče in podporno. Zase lahko poskrbi tako, da najde pravo družbo, takšno, ki vanjo ne sili z neprijetnmi vprašanji, obenem pa ji nudi družbo in oporo, če jo potrebuje. Seveda se razlikujemo v tem, koliko druženja nam ustreza, tako da je dobro pogledati, ali smo preprosto radi več časa sami, ali se zaradi motnje hranjenja zapiramo vase.
Prav tako se je dobro spomniti, da vsem nismo in ne bomo nikoli všeč in da s tem ni nič narobe.
Za osebe z motnjami hranjenja je značilno, da želijo ugajati svoji okolici. Izjemno težko prenesejo kritiko in večino krivde jemljejo nase. Pomembno je, da pridejo do spoznanja, da lahko družbo izbirajo in da lahko zavrnejo tiste, ki jim niso všeč. Ni potrebno ugajati vsem, je pa pomembno imeti takšen krog ljudi (četudi majhen), na katere se lahko zaneseš in ki te ne kritizirajo po nepotrebnem.
Kako odreagirati na kritiko?
Kritika je sestavni del socialnih odnosov. Je lahko konstruktivna ali destruktivna. Konstruktivna je takrat, ko se oseba zaradi nje nekaj nauči in svoje vedenje izboljša. Destruktivna pa je takrat, ko stanje še poslabša. Osebe z motnjo hranjenja so dovzetne za to, da zelo hitro slišijo kritiko, ki jo izražajo drugi. Na splošno negativne informacije o sebi slišijo pogosteje, kot pozitivne. Poskrbeti zase pa pomeni, da se naučiš soočiti s kritiko in nanjo pogledati z distanco. Še več, pomeni, da vsakič, ko slišiš neko kritiko, ne zapadeš v škodljiva vedenja (kot so npr. hujšanje, prenajedanje in bruhanje). Ko se naučiš sprejemati sebe takšnega, kot si, postaviš sebe na prvo mesto, pred ostale. Ni potrebno, da se ves čas razdajaš drugim samo zato, da bi te hvalili. Pohvale so pogosto precenjene in ne prinašajo takšnega zadovoljstva, kot pričakujemo. Če ima oseba motnjo hranjenja, jo okolica zaradi tega pogosto označuje ali diskriminira. Ni potrebno, da ima zato občutek, da mora še bolj ugajati vsem in biti ustrežljiva, samo zato, da bi s tem kompenzirala dejstvo, da ima motnjo hranjenja. Za motnjo hranjenja se ni potrebno nikomur opravičevati ali dokazovati svojo pridnost ali delovnost.
Dobro je znati reči ne
Poleg sprejemanja kritik, je pomembno, da se osebe z motnjo hranjenja naučijo reči ne. Pogosto so perfekcionistične, natančne in odgovorne. Pri šolanju, študiju ali delu pogosto delajo prekomerno in se ne znajo ustaviti. Kljub svoji motnji hranjenja, ki delno pripomore k takšnemu odnosu do šolanja in dela, pa se lahko naučijo, kje je meja in do kje zmorejo. Naučijo se reči ne takrat, ko nečesa ne morejo ali pa preprosto ne želijo. Poskrbeti zase pomeni, da se zavedaš, kaj v tistem trenutku potrebuješ, tudi takrat, ko potrebuješ preprosto le počitek ali nekaj dni počitka. Seveda je pred tem pomembno, da znajo prepoznati, kaj si v resnici želijo. Osebe z motnjo hranjenja pogosto sledijo mislim, ki jih vsiljuje motnja hranjenja in ne ločijo več, kaj si v resnici želijo same. Motnja hranjenja jim lahko npr. narekuje, da so lačne, da želijo pojesti vse, kar vidijo ali pa da niso lačne. Včasih ne ločijo med tem, kaj pomeni misel, ki jo povzroča motnja hranjenja in kaj zdrava misel. Na tem mestu lahko osebe z motnjami hranjenja dobro poskrbijo zase tako, da poiščejo pomoč, da se naučijo prepoznavati misli, ki jih povzroči motnja hranjenja in razviti kritičnost do njih. Dodatno lahko pomagajo alternativne oblike pomoči, kot so joga, jahanje, čuječnost, hipnoza in umetniško izražanje.
Poiščimo ravnovesje
Poleg ukvarjanja z različnimi aktivnostmi, je potrebno najti ravnovesje med različnimi potrebami znotraj sebe. Poleg športa je za ravnovesje pomemben tudi počitek, poleg druženja, je potreben tudi čas, ki ga nameniš sebi. Osebe z motnjami hranjenja pogosto živijo nekoliko v svojem svetu, zato je dobro, da vzpostavijo ravnovesje tako, da se povežejo z zunanjim svetom. To pomeni, da se odprejo in so pozorne tudi na potrebe drugih, na njihove želje pa tudi na obveznosti, ki jih realni svet prinaša. Pri tem je potrebna fleksibilnost, saj se ravnovesje v življenjskih obdobjih spreminja, človek pa se prilagaja trenutnim situacijam, obveznostim in potrebam.
Kljub motnji hranjenja si vzemimo čas za počitek (vir: Pexels).
Kako torej poskrbeti zase v času, ko okrevaš od motnje hranjenja? Vsekakor je potrebno na novo postaviti prioritete in mednje uvrstiti skrb za svoje dobro počutje. Nenehno čakanje, da »bo nekega dne bolje« je utrujajoče in neproduktivno. Poskrbeti zase pomeni biti prisoten v sedanjem času in zadovoljevati svoje potrebe v sedanjosti. Kljub motnji hranjenja lahko živimo kakovostno in polno tako, da se naučimo živeti z motnjo hranjenja in obenem poskrbimo zase. Motnja hranjenja nas lahko omeji in obenem nauči, da ni potrebno, da ugajamo le okolici, da smo zadovoljni sami s seboj.