TEŽA BREMENA PROFESIONALNEGA ŠPORTA. JO JE VREDNO PRENAŠATI?

Eden izmed najbolj priljubljenih novoletnih ciljev je zagotovo ukvarjanje s športom. Skrb za telesno kondicijo je v zadnjih letih postala družbena norma, izklesano telo pa lepotni ideal. Veliko so k temu pripomogle fotografije na družabnih omrežjih ter storilnostni življenjski slog, v katerem je počitek družbeno označen za lenobo in po tihem nesprejemljiv. Težava nastane takrat, ko šport začnemo smatrati kot obveznost in imamo slabo vest vsakič, ko vadbo izpustimo. Takšno razmišljanje je pogosto pri osebah z motnjami hranjenja, ali pa je nekakšno stanje pred sprožitvijo motenj hranjenja.


Pasti profesionalnega športa


Prvi so bili pod pritiskom profesionalni športniki, še posebej v tistih panogah, kjer sta oblika telesa in telesna teža pogoj za uspeh in boljše rezultate. Takšne panoge so na primer ritmična gimnastika, ples, tek in kolesarjenje. Trenerji imajo lahko že pri otrocih pogosto nerealne in nezdrave zahteve, povezane s telesno težo in obliko otrok, ki trenirajo. Otroci pa seveda želijo biti čim bolj uspešni in se zato pričnejo pretirano ukvarjati s tem, da bi dosegli telesni ideal in bili uspešni. Uspeh prinaša pohvale staršev, vrstnikov, učiteljev in trenerjev. Tak otrok se pogosto začne odrekati hrani in s pretiranim treningom vzdržuje nizko telesno težo. To lahko vodi v razvoj motnje hranjenja, še posebej anoreksije. Enako velja za odrasle športnike, ki morajo vzdrževati telesno težo in obliko, če želijo biti uspešni in dosegati vrhunske rezultate. Konstantno in dolgoročno vzdrževanje nadzora nad lastnim telesom tudi pri njih lahko sproža motnje hranjenja. Dolgoročno ima takšno vedenje izjemno hude zdravstvene posledice, saj vodi v krhkost kosti, hormonsko neravnovesje, izgubo menstruacije pri ženskah, izpadanje las, poškodbe notranjih organov in v končni fazi lahko tudi smrt. Na drugi strani uspejo le tisti, ki imajo telo stalno pod nadzorom in zdržijo športne pritiske kljub nizki telesni teži. Na tej točki brez dvoma lahko rečemo, da je takšen šport škodljiv, tako za telo, kot za psihično stanje športnika.


Motnje hranjenja pri rekreativnih športnikih


V nevarnosti pa danes niso več le profesionalni, temveč tudi rekreativni športniki. Šport danes ni več dejavnost, ki vodi k boljši telesni kondiciji, temveč je pri mnogih postal sredstvo za nadzor nad svojim telesom in za dvigovanje samopodobe. Na videz se zdi, da se gibajo vsi, ne glede na spol in starost. Družbeni pritiski in ocenjevanje na podlagi telesnega videza so sezaostrili. Takšno dojemanje telesne aktivnosti je značilno za sodobni zahodni svet, ki poveličuje delo in storilnostno naravnanost. Oboje se je s področja službe preneslo tudi na področje skrbi za lastno telo in na ukvarjanje s športom. Rekreativni športniki se s športom ukvarjajo dnevno in na ta račun pogosto izgubijo kar nekaj kilogramov. To je lahko sprožilni dejavnik za motnjo hranjenja, pri kateri izgubljanje kilogramov uide izpod nadzora in osebo zasvoji.


Velika izguba teže daje občutek zadovoljstva in občutek, da je trud, posvečen telesni aktivnosti poplačan. Na rekreativnih poteh in v fitnes centrih danes lahko vidimo veliko takšnih rekreativcev, ki so svoje telo prignali do skrajnih meja zmogljivosti in ki imajo vidno prenizko in za zdravje ogrožujočo telesno težo. Šport dojemajo kot obveznost in ne kot sprostitev, saj je zanje le sredstvo za nadzor nad telesom in za vzdrževanje prenizke teže, ki okolici daje občutek lažnega zadovoljstva.


Zabrisana meja med zdravim načinom življenja in zasvojenostjo


Kje torej postaviti mejo med zdravim ukvarjanjem s športom, zdravim telesom in zasvojenostjo? Kdaj bi bilo s telesno aktivnostjo bolje prenehati? To sta vprašanji, na katera ni enoznačnega odgovora, saj je vse odvisno od konteksta in občutkov posameznika. Nedvomno pa lahko trdimo, da profesionalni šport ni več zdrav takrat, ko prične zaradi pritiskov trpeti zdravje in ko so telesne posledice neizogibne. Rekreativni šport pa povzroča več škode kot koristi takrat, ko vodi v razvoj prisilnih misli in ko rekreacija postane obveznost. Telesna aktivnost je namenjena krepitvi telesne kondicije in krepitvi imunskega sistema in ne sme biti sredstvo za izvajanje samodiscipline. Šport lahko nudi način za zelo kakovosten način preživljanja prostega časa. Omogoča krepitev telesne kondicije pa tudi druženje in je poleg fizične tudi socialna aktivnost. Tako kot pri vsaki stvari pa tudi tukaj velja pravilo – telesna vadba ne sme postati obveznost in povzročati več tesnobe kot koristi.





13 views0 comments

Related Posts

See All